Danijel Sertič in Danijela Šegula sta življenje posvetila najslajšim rečem, družini in čokoladi. V 21 letih zveze sta se jima rodila dva potomca, 19-letna Lana in osemletni Luka, brez dvoma bodoči nogometaš.
»Imena mi ne bo treba menjati, priimek pa bom čez nekaj časa moral spremeniti v Zahovič,« resno pojasnjuje, kako si bo uredil življenje, kuštrav fantič, ki v rokah drži nogometno žogo. Še en članica družine je dveletna mešanka Nala, edina, ki čokolade v družini Sertič Šegula ne je.
Družina izstopa zaradi človeške, med ljudmi večkrat pozabljene lastnosti – dobrote. Pri njih vedno poteka kakšna akcija zbiranja pomoči za bolne ali socialno šibke. Med obratovanjem čokoladnice denimo na okno postavita sveže brioše, ki si jih mimoidoči privoščijo brezplačno. V času božičnih praznikov pa so s pomočjo dobrih ljudi zbrali več kot 200 daril za otroke iz socialno šibkih družin ter za otroke in mladostnike iz koprskega centra PetKA, kjer potekajo dnevne aktivnosti in kjer začasno živijo v kriznem centru.
Od kod toliko sočutja, vprašamo 40-letnega Danijela, po poklicu živilskega tehnika in šolanega slaščičarja, ki iz belgijskih surovin izdeluje čokoladne mojstrovine.
»Živel sem v družini z dvema bratoma in mamo ter očetom, oče je bil alkoholik, denarja nismo imeli, in verjetno se je sočutje začelo takrat,« pravi. Pet let starejša Danijela pa doda: »Alkohola, razen piva, pri nas ne strežemo, to je bil moj pogoj.« Danijel družici pripisuje zasluge za to, da je zgodba o čokoladi postala uspešna.
»Pred letom 2009 so se za gradbenike začeli težki časi. Imel sem gradbeno podjetje, ki je nekaj let delalo lepo, potem pa so naročniki nehali plačevati storitve, tisto obdobje je bilo izjemno težko. Pred rojstvom sina sva z Danijelo sedela na neki klopci, ozrl sem se in za hrbtom zagledal čokoladnico. Na glas sem dejal: 'Odprli bomo čokoladnico!' Medtem ko je Danijela, z nogami trdno na tleh, ocenila, da samo sanjam, so sanje postale resničnost, danes pa je prav ona duša trgovinice in lokalčka in edina, ki dela v strežbi in prodaji.«
Bogato obložene police so prava paša za slehernega čokoladoljubca: praline z jagodami, praline s tartufi, suho ali kandirano sadje, oblito s čokolado, lomljenke, čokoladni napitki tudi za domov, čokolade s posvetili, čokoladni namazi, izdelujejo pa tudi torte po naročilu.
»Veste, ko ljudje zagledajo police, se jim nasmeh razleze od ušesa do ušesa,« poudari Danijela. To ji največ pomeni. Danijel pa izpostavi, da tujci mnogo bolj cenijo kakovostno čokolado kot domačini. »Samo tri vrste čokolade obstajajo, mlečna, bela, temna. Cenejša ko je, več sladkorja vsebuje. Dobre so tiste, ki vsebujejo več kot 60 odstotkov kakava. Postopek izdelave tako imenovane lomljenke, katere prodamo največ, je dokaj preprost, medtem ko so praline zahtevnejše za izdelavo in je postopek dolgotrajnejši, temu primerna je tudi razlika v ceni,« pripoveduje.
Mož, ki vsako leto izdela do dve toni čokolade in se spogleduje tudi s politiko – da bi izdatneje pomagal ljudem, ki so ogroženi –, je pred osmimi leti iskal prostor za svojo sladko delavnico prav v bližini vodnjaka Da Ponte na Prešernovem trgu. Kraj, kjer se je končal vodovod za Koper, je bil v 16. stoletju glavni vir vode za takratnih 10.000 meščanov in znatna pridobitev za siromašne, ki so se lahko okopali, v njem zajeli vodo. Po »dobrem« vodnjaku je družinska čokoladnica dobila svoje ime.