KRANJ – Imenovali ga niti tokrat ne bomo, ker tako hoče. »Lahko ti povem vse, kar vprašaj, ampak ne zapiši mojega imena in priimka. Tega nočem,« ponovi mnenje, ki ga od našega prvega srečanja minuli mesec ni spremenil. Takrat smo poročali o kranjskem brezdomcu, ki noče v zavetišče in zato že leto in pol hodi spat pod enega od nadvozov na garaže, zgrajene v blokovskem naselju Planina. Konec septembra je ostal brez tistih nekaj predmetov, ki so ga greli minulo zimo, saj so »njegov« nadvoz očistili delavci Komunale Kranj. Ti so se čiščenja lotili po obisku medobčinske inšpektorice, ki ji zagotovo nihče ne more zameriti, da pod nadvozom ni videla brezdomčevega zatočišča, temveč zgolj kup stvari, ki tja ne spadajo: dežnike, puloverje, plastenke in prastare spalne vreče. Čeprav ne spi več pod nadvozom, pa se njegovo življenje ni bistveno spremenilo. Še vedno noči preživi pod milim nebom, in to v bližini enega od kranjskih zaklonišč. S pomočjo centra za socialno delo v gorenjski metropoli ali okolici pospešeno išče skromno sobico, v kateri bi lahko prebil zimo. Čeprav iskanje še ni obrodilo sadov, je 54-letni sogovornik trdno prepričan, da prihajajoče zime ne bo več prebil na prostem, saj verjame, da mu bodo na pomoč priskočili dobri ljudje.
Med raziskovanjem zgodbe o 54-letnem brezdomcu, ki živi v blokovskem naselju Planina, smo v Kranju naleteli tudi na hišo, v kateri po nam dostopnih podatkih živi od 15 do 20 ljudi z roba družbe. Zavzeli so opuščeno hišo in le vprašanje časa je, kdaj bodo na ta skvot opozorili sosedje ali ga bo obiskal kakšen inšpektor. Kaj lahko se zgodi, da bo od danes na jutri napisanih deset ali še več prošenj za sprejem v zavetišče, ki je v Kranju že tako ali tako polno. Kako bi se pri takšnem scenariju odzvali na občini, kam bi namestili vse te ljudi? »Več institucij skupaj bi iskalo možne rešitve. Vedeti moramo tudi, da imamo brezdomce, ki nočejo biti v organizirani obliki. Sicer pa bodo morale svoj del odgovornosti pokazati še druge občine,« so nam pojasnili na kranjskem občinskem uradu za družbene dejavnosti. |
»Vse pride prav, vse!«
Zgodba, ki smo jo zapisali na straneh Slovenskih novic, je že segla do srca enemu od bralcev. Po pregledu svojih omar je hitro ugotovil, katere dobro ohranjene jakne, bunde in rokavice mu ne bodo več služile, a so še vedno dovolj tople, da lahko grejejo koga drugega. Ko smo brezdomcu dostavili zvrhano vrečo toplih oblačil, so se njegove oči zasolzile. Ob pogledu na vsako debelo oblačilo, pa čeprav staro 20 let, je ponavljal: »Odlično, odlično, odlično. Vse pride prav, vse!«
Pravi, da je vajen živeti na mrzlem zraku. Kako tudi ne, saj je brezdomec postal leta 1991. Takrat so mu umrli starši, pretrgal je partnersko zvezo. Odtlej spi pod milim nebom. Še vedno zavrača možnost nastanitve v zavetišču, saj da ni vajen živeti ob drugih ljudeh. Prav tako ne želi prestopiti praga razdelilnice hrane. »Saj hrano že dobim. Pomaga mi bolj malo ljudi, a njihova pomoč je neprecenljiva. Ponudijo mi kosilo, kavico, čaj, pri njih se lahko oprham,« pojasni in znova zanika, da ga na poti brezdomstva že niz let spremlja alkohol.
To jesen, po 22 letih življenja na cesti, se je prvič povezal s kakršno koli institucijo, saj je sprejel pomoč kranjskega centra za socialno delo. Zakaj? »Hja, preživeti je treba,« skomigne z rameni, kot da o tem niti ne bi pretirano razmišljal. Strinja se, da se je na center obrnil tudi zato, ker je z leti življenje (predvsem pa spanje ob mrzlih nočeh) postalo vse težje: »Ves ta čas je vse enako. Spreminja se le to, da postajam starejši.«
Sobico zanj zaman iščejo
»Že nekaj časa zaman iščemo sobico ali v stanovanju ali pa na kmetiji v okolici Kranja, a kaj takega je nemogoče dobiti. Gospod prejema 260 evrov denarne socialne pomoči in del bi bil pripravljen nameniti za sobico in stroške bivanja, pravi tudi, da je pripravljen pomagati pri vsakodnevnih opravkih. Nikakor pa noče v zavetišče ali v kakšno drugo obliko bivališč, urejenih za brezdomce, zato ne pride v poštev niti namestitev v večposteljnih zabojnikih, kakršne denimo poznajo v Škofji Loki. Pravi, da je vajen biti sam in bi se težko navadil na sostanovalce. Rad ima mir,« pojasnjuje Mateja Prosen s Centra za socialno delo Kranj navade brezdomca, ki se mu že dlje neuspešno trudi najti sobico.
»Zima je pred vrati, z iskanjem sobice bo treba pohiteti. Razmišljali smo že, da bi dali oglas v lokalni časopis, ker dosedanje iskanje namestitve ni bilo uspešno, v kranjski občini pa drugačnih namestitev, kakršne so tiste v zavetišču na Sejmišču 4, na žalost ni,« zaskrbljeno konča misel Mateja Prosen.
Na uradu za družbene dejavnosti Mestne občine Kranj so nam pojasnili, da trenutno ne načrtujejo dodatnih namestitev: »V zavetišču za brezdomce imamo v povprečju okoli 80 odstotkov nameščenih oseb iz Mestne občine Kranj, preostali uporabniki so iz drugih občin. Menimo, da je to tudi problem preostalih gorenjskih občin, in ne le Mestne občine Kranj, zato bi morale tudi druge občine namenjati prostore in določena sredstva za to problematiko. Je pa trenutno v pripravi Regijski izvedbeni načrt na področju socialnega varstva, ki bo predvidoma spregovoril tudi o tej problematiki in njenih usmeritvah za celotno regijo.« Saj hrano že dobim. Pomaga mi bolj malo ljudi, a njihova pomoč je neprecenljiva. Ponudijo mi kosilo, kavico, čaj, pri njih se lahko oprham. |
