Pred leti, ko se nam je že obetalo, da se pridružimo evropski familji, je pri meni prenočil znanec, na poti iz rodne Bosne se je vračal na delo v Francijo. Iz potovalke je izvlekel ovčji sir pa ga položil na mizo. »Vidiš?« je rekel in občudujoče meril hlebček. Predvsem voham, sem mu odgovoril. Ni se pustil motiti: »Dobro me poslušaj. Ko boste prišli v EU, bodo vaše trgovine zasuli bledi paradajzi z Nizozemskega. Videl sem, kako poganjajo: iz jogurtovega lončka, v katerem sploh ni zemlje! Ko boš domov prinesel zeleno solato, bo še naprej rasla. Paprike bodo vseh barv in istega, neizrazitega okusa. Siri na specialitetah? Vsi enaki, seveda francoski, nizozemski, pa ne boš ločil gavde od edamca, rokeforja od gorgonzole. Vse bo uniformirano, globalno, neokusno. Takrat se boš tudi ti naslajal ob hlebcu domačega sira in aromatičnega paradižnika. Molil boš za svoj kos njive ali pa preplačeval ekološke pridelke.«
Nisem mu verjel, kot večina Slovencev sem bil takrat evforičen, da gremo v EU, zvezo, ki je non plus ultra proti bivši Jugi, tukaj ne bomo v družbi s Hrvati, Srbi, Makedonci, ampak Nemci, Francozi, Britanci. Ziher bo tudi v trgovinah večja izbira imenitne hrane po nizkih cenah, sladki paradižnik s Sicilije, zgodnja jabolka iz Avstrije ...
Saj ne vem, zakaj sem bil tako naiven – logično je, da toliko milijonov ljudi ni mogoče prehraniti z bolj ko ne naravno pridelanim in ravno pravi čas obranim sadjem in zelenjavo.
Nisem pa vedel, da bo tako hudo. Da bosta zelenjava in sadje res tako lepih, pravovernih barv, pa tako brez okusa. Prej je bilo v štacunah manj izbire, ampak tisti makedonski paradižnik pa ni bil tako švoh ...
Ampak, zakaj bi, pri vsej naši zemlji, sploh uvažali toliko hrane?!
Pred dnevi so uradno odprli rastlinjake za pridelavo paradižnika v Renkovcih. Okej, seveda gre za množično proizvodnjo, toda ta paradižnik je stokrat okusnejši od holandskega. Ni pa toliko dražji.
In zemlje v Sloveniji je še veliko. Če lahko Prekmurci gojijo paradižnik, ni vrag, da ne bi mogli tudi drugod pridelovati zelenjave ravno prav na veliko, da bi se zoperstavili cenejšemu uvozu. Zakaj ne bi jedli slovenskega česna namesto kitajskega? Pa ptujske čebule, ki je celo zaščitena z geografsko označbo? In tako naprej. Slovenci bi lahko jedli večinoma domače in vedeli bi, kaj imamo na krožnikih.
