Žive piščance mečejo v mlin

LJUBLJANA – Predvsem tistim, ki si kosila ne morejo predstavljati brez mesa, se ob pogledu na sočen piščančji ali svinjski zrezek pocedijo sline. Človek tedaj niti ne pomisli, kaj vse so morale prestati živali, ki so zaslužne za to, da s svojim mesom potešijo človeško lakoto. Trije študentje veterinarske fakultete v Ljubljani so zato razkrili, kakšne posege morajo prestati živali v intenzivni živinoreji. Na podlagi njihovih pričevanj in ob pogledu na pričujoče fotografije, ki so nastale v velikih proizvodnih halah v tujini, se bo marsikdo naslednjič globoko zamislil, ko se bo v trgovini znašel pred polico z razstavljenim mesom. Po vsem tem pač ni nič čudnega, da so se odločili, da bodo vegetarijanci. »Grozno mi je bilo ob pogledu na dogajanje. Kako je lahko človeštvo tako kruto do ubogih piščancev?! Tega nisem mogel narediti,« je povedal študent veterinarske fakultete David Zorko. Med študijem se je moral udeležiti vaj o tako imenovanem debikiranju enodnevnih piščancev, kar z drugimi besedami pomeni, da jim s posebno napravo odrežejo del kljuna in tako, če so v halah preveč natrpani, preprečijo kanibalizem med njimi. »Ko je prva kolegica rumenemu puhastemu piščancu vstavila zgornji del v poseben aparat, ki odreže in hkrati z vročino razkuži kljun in ustavi krvavitev, se je po vajalnici razširil vonj po zažganem. Piščanci so šli tja drug za drugim, odšli pa brez kljuna,« razlaga Zorko in poudarja, da se strinja s tem, da bi morali podobne posege znati opravljati zgolj veterinarji, ki so tudi ustrezno usposobljeni, ne pa kar kdor koli.

Pujske kastrirajo in jim pobrusijo zobe

Precej pretresljivo izkušnjo je med študijem doživela tudi Tajda Lukman, ki se je z drugimi študenti odpravila na prašičjo farmo. »Prinesli smo polne torbe različnih instrumentov in pograbili prvega pujska. Ti niso več prihajali k nam, ampak so bežali stran in kar tulili od bolečine, saj so odhajali brez repa in jajčk, s pobrušenimi zobmi in z odmerkom apliciranega železa,« se spominja Lukmanova. Kot je pozneje razložila, je vse to potekalo brez sredstev proti bolečinam, saj po mnenju stroke tako majhni pujski še ne občutijo tako hude bolečine. »In zakaj je tega treba? Ker pujsek nima te sreče, da bi se igral v zemlji in tako dobil železo, ker nima dovolj igrač, zato se igra s sosedovim repkom, in ker ima premalo prostora in se zato pretepa z drugimi, pri tem pa so pobrušeni zobje veliko manj nevarni povzročitelji ran kot nepobrušeni. Ker pa ni dovolj že to, da prašiča pojemo, meso mora tudi manj smrdeti, zato pujsku odrežejo jajčka,« še pove nekdanja študentka veterinarske fakultete.

Nič bolje pa se ne godi kokošim, ki ležejo jajca za prehrano ljudi. V rejah konzumnih nesnic izvaljene piščance najprej ločijo po spolu; samice po posebnem tekočem traku pošljejo v rejo, samčke, ker so za rejo neuporabni, pa usmrtijo. »Njihov tekoči trak zavije v napravo, ki se ji reče mlin in ki v principu ni dosti drugačen od tistega za žito, le da se v njem meljejo piščanci. To pomeni, da piščanca dve površini močno stisneta, kar naj bi ga ubilo. Postopek sem imel priložnost videti v eni od rej,« razlaga študent veterinarske fakultete Blaž Primc. Sledi precej žalosten prizor, saj piščanci z lupinami vred padejo v mlin, pod katerim je velik zabojnik, v njem se torej nabirajo izmaličeni piščanci. »Vendar mlinu ne uspe vseh takoj ubiti. Videl sem, da se je kar nekaj piščancev premikalo še dolgo potem, ko so padli v zabojnik, kar pomeni, da je njihova smrt dolgotrajna in mukotrpna,« še pravi Primc.

Tudi živali
 čutijo bolečino

Po besedah Stanka Valpatiča, lastnika kmetije Za naravo in člana Združenja za razvoj miroljubnega kmetijstva, je tak način proizvodnje značilen predvsem za podjetja, kjer se ukvarjajo z množično rejo živali. Obrnili smo se na naši največji tovrstni podjetji, Perutnino Ptuj in Pivko Perutnino, kjer pa so nam zagotovili, da se za omenjene posege na živalih ne odločajo. »Živali imajo dovolj prostora ter ustrezne krmilne in napajalne površine,« je povedala vodja prireje in pomočnica direktorja proizvodnje Pivke, d. d., Jasna Perc. V Perutnini Ptuj so dejali, da že vrsto let ne uporabljajo baterijske reje, najpomembnejši pogoj za dobro oplojenost jajc je zdravje živali v matični jati, preostali pogoji pa zajemajo nesnost kokoši, število petelinov v jati, letni čas in starost kokoši, način reje ter prehrano matične jate. A Valpatič kljub temu poudarja, da del odgovornosti za tako množično prirejo živali nosijo tudi potrošniki, saj poskušajo proizvajalci le zadostiti vse večjemu povpraševanju po mesu. »Poskusili smo trkati na državo, da bi se zakonodaja spremenila, da odgovorni po resnici povejo, kaj vse množična reja živali povzroča iz zdravstvenega in moralno-etičnega vidika in tega, ki nam najbolj greni življenje na zemlji, ekološkega,« razlaga sogovornik in dodaja, da noben minister in vlada do zdaj nista imela posluha za to. »Živali, kar je tudi znanstveno dokazano, so bitja, ki občutijo, se veselijo, imajo družine, zato je brez pomena govoriti, da majhen pujsek čuti drugače. Tu ni bistvene razlike med živalmi in ljudmi, razen v tem, da smo mi naredili veliko več škode in smo veliko bolj agresivni kot živali,« je prepričan Valpatič.