Živalim nova domovanja pa lipa v spomin na žled

HORJUL – »Glede na časovno in finančno stisko mislim, da bomo v popravila nekako vpeti vse leto,« nam je zaupal gospodar ZOO parka Rožman na Vrzdencu v občini Horjul Jože Rožmanec. Nekoč zaposlen v ljubljanskem živalskem vrtu, nato pa zaradi zatočišča za trpeče živali, ki ga je na lastno pest in s svojimi sredstvi zgradil v bližini svoje domačije, le še nekdanji uslužbenec tega javnega zavoda (»Ker sem si za domači zoo park pridobil status vrtu podobnega prostora, so mi očitali, da počnem isto kot delodajalec,« nam je razkril že pred časom.) ima za seboj težko zimo: žled, ki je letos pozimi pustošil po Sloveniji, je povzročil strašno razdejanje tudi v njegovem zatočišču za živali. V hudem mrazu, ki je podiral z ledom obložena drevesa, ta pa ograde po vrtu, je žalostno končal srnjaček Srečko, na srečo edina smrtna žrtev neusmiljenega vremena. Čeprav so Rožmančevi, poleg očeta Jožeta še žena Mateja, hčerki Suzana in Irena ter sin Tadej, od našega zadnjega obiska v vrtu odpravili velik del posledic pustošenja narave, bo treba še ogromno dela, preden ga bodo vrnili v prvotno stanje. Da bi šlo vse skupaj nekoliko hitreje, so organizirali delovno akcijo, ki so se ji pridružili prostovoljci z vseh koncev Slovenije.

Žagali in sekali

Na sončno majsko soboto, idealno za piknike in rekreacijo (v Ljubljani je prav tedaj potekal tradicionalni, že 58. pohod ob žici), je v živalskem zavetišču vladalo živahno delovno vzdušje. Približno petnajst prostovoljcev, od članov društva za zaščito živali do posameznikov, prijateljev Rožmančevega parka, je skupaj s člani družine od osme ure zjutraj pridno žagalo, sekalo in odstranjevalo podrta drevesa. »Odstranjujemo ograje, urejamo gredice, sadili bomo drevesa,« nam je, ne da bi odložil delo, zaklical gospodar Jože, ki je bil ob našem prihodu z delavno druščino ravno zaposlen s prenovo bivališča himalajskih tarov. Ti so ob tej priložnosti dobili v svoje domovanje še dodatne skale, da bo ograda še bolj spominjala na njihovo naravno okolje in jim bo v njej še bolj udobno. »Ob priložnostih, kot je današnja, imamo priložnost spremeniti stvari na bolje,« pove lastnik in z roko zaobjame hribček, kjer domujejo veličastne rogate živali.

Ograda stoji, šapa še boli

»Delo z živalmi je lepo, pridejo pa vmes tudi grenki trenutki. In ta je bil eden takih,« se Jože spominja dne, ko je z ledom obloženo drevje pokalo in padalo po tleh med prestrašene prebivalce parka. Medvedu Timu se šapa, v katero se je od strahu ugriznil, ko se je eno od dreves podrlo na njegovo ogrado, še vedno ni popolnoma zacelila, a je vsaj na strah že zdavnaj pozabil – ob našem obisku je marljive delavce prve izmene (približno petnajst so jih pričakovali popoldan) zabaval z nastavljanjem fotoaparatom v zabavnih pozah, v katerih je deloval kot kak profesionalni živalski maneken. Živahno se je z obiskovalci spogledovala tudi mala vitoroga kozica v ogradi nasproti medvedove, ki je primeketala na svet prav usodnega zimskega dne, ki ne bo nikoli pozabljen. Na ta dan in na to, da se je k sreči za večino prebivalcev vse dobro končalo, bo namreč od sobote dalje opominjala lipa, ki jo je Jože s pomočniki poleg vrste drugih mladih dreves slovesno zasadil na Vrzdencu.