Piranska krstilnica sv. Janeza Krstnika, ki stoji na griču nad Piranom tik ob stolpu cerkve sv. Jurija, je zadnja leta postala odlagališče najrazličnejših starih predmetov nadvse bogate dediščine iz številnih piranskih cerkva. Iz njih so jih odnesli ob obnavljanju, čiščenju njihovih podstreh ali pa zato, ker so jih zaradi propadanja povsem izpraznili. Strokovnjaki za kulturno dediščino so vse predmete popisali, dokumentirali, ovrednotili in za večino se je župnik Zorko Bajc odločil, da jih ustrezno shranijo na bližnjem cerkvenem podstrešju.
Živa veriga, da je šlo hitreje
Da je bilo delo čim hitreje opravljeno, so Pirančani postavili živo verigo, tako da so dragoceni stari predmeti iz krstilnice na podstreho cerkve sv. Jurija romali iz rok v roke. V verigi seveda ni manjkal piranski župan Peter Bossman, ki smo ga ujeli s težkim kovinskim razpelom v rokah, ko mu ga je spoštljivo podajal župnik Bajc, on pa ga je naprej previdno in nič manj spoštljivo podal naslednjemu v verigi, za varovanje piranske navtične in druge dediščine zagretemu Slobodanu Simiču - Simetu.
Dragocena krama
Krstilnica sv. Janeza Krstnika, ki so jo postavili sredi 17. stoletja, je edina ohranjena krstilnica z osnovno namembnostjo v Sloveniji. Notranji prostor je osmerokotne oblike in ima na sredini krstilnik, ki je predelan iz rimskega kamnitega izdelka z vklesanim reliefom delfina ter je po ocenah nekaterih eden najstarejših spomenikov Pirana. Tam ni bilo krsta že kar nekaj desetletij in objekt čaka na prenovo, po kateri bo spet odprt za javnost. Ker pa je že vrsto let zaprt, so ga uporabili za začasno varno shranjevanje najrazličnejše dragocene cerkvene krame. Vanj so na primer prinesli vse iz hudo propadajoče cerkve Marije zdravja na Punti, iz cerkve sv. Roka, ki so jo temeljito prenovili, in še iz drugih objektov, ko so jih obnavljali ali čistili. Prostovoljci so na griču nad Piranom sestavili živo verigo od krstilnice do cerkve sv. Jurija in nato skozi cerkev po stopnicah, lestvi in skozi podstrešno nišo do njenega prostornega podstrešja. »Pričakoval sem, da nas bo tam okoli 30, pa nas je skoraj 60. Prišli so prostovoljci iz Izole, Kopra in seveda Pirana. Celo dva naša prijatelja iz češkega Brna sta tu,« je bil sredi dela zadovoljen piranski župnik, ki je zadihan, a vesel nad zagnanostjo prostovoljcev tekal z enega konca verige na drugega. Prostovoljci so si podajali skrbno zavite in zavarovane stare svečnike, križe, najrazličnejše lesene fragmente oltarjev, slike, kipe, fanale ...
Pregledovali so jih mesece
Pred tem sta jih akademska slikarka in restavratorka Mira Ličen Krmpotič in konservator na piranski enoti zavoda za spomeniško varstvo mag. Igor Weigl več mesecev skrbno pregledovala, fotografirala, popisovala, razvrščala in zavijala, da so bili varni za selitev in skladiščenje. Vse predmete sta tudi strokovno ovrednotila, ocenila glede na poškodbe in starost ter nakazala, kaj z njimi storiti: jih shraniti, obnoviti ali kaj drugega.
Od Beneške republike naprej
»Največ je fanalov, kot pravijo svečnikom za procesije, kakih 80 se jih je nabralo, zelo so kakovostni in so iz 18., 19. in 20. stoletja. Vsaka bratovščina je namreč v procesijah nastopala s svojimi svetilkami po parih ali štiri skupaj, pa tudi s kipi, križi in podobnim. Ko so predmete prenehali uporabljati, so se valjali povsod, na koncu pa so pristali v krstilnici,« je povedal Igor Weigl in dodal, da bodo določili kakovostnejše oziroma pomembnejše predmete in jih poskušali čim prej restavrirati ter razstaviti v muzeju. »Nekaj manj zahtevnih bodo ponudili v restavriranje Anbotu, piranskemu društvu za ohranjanje kulturne dediščine, v katerem deluje kar nekaj ljubiteljskih, a za tako delo usposobljenih restavratorjev.« Njegova sodelavka pri popisovanju Mira Ličen Krmpotič pa je dodala. »Popis smo delali nekaj mesecev in ta je najpomembnejši. Vsi predmeti kulturne dediščine so zdaj ovrednoteni, registrirani in to delo je končno enkrat narejeno tako, kot je treba.«
Bogata dediščina končno na enem mestu
Najpomembnejše je, da so stari sakralni predmeti bogate piranske dediščine, ki so se prej prestavljali sem in tja, zdaj na varnem in na enem kraju. Ko bo čas in predvsem denar, se bodo glede na zgodovinsko in kulturno vrednost obnovili ter razstavili, saj so zgovorni ostanki nekega časa. Do obstoja Beneške republike so namreč prihajali v piranske cerkve od tam, nato iz tržaških delavnic, v začetku 20. stoletja pa tudi iz piranskih in ljubljanskih pasarskih delavnic.
