ČAČAK, NOVO MESTO – Če prav razumemo poanto poročanja srbskih kolegov, so ti zgroženi nad pošto, ki jo je poštar prejšnji četrtek dostavil upokojenemu častniku nekdanje JA, 54-letnemu Dragomirju Grujoviću. Iz okrožnega sodišča v Novem mestu so mu namreč poslali obtožnico, ki naj bi bila vložena že davnega leta 1994. Le sveti bog ve, se priduša Grujović, kako so po tolikem času izbrskali njegov čačanski naslov.
Katastrofa bi bila neizmerna
Vse od vojne v Sloveniji leta 1991 ga sicer v Srbiji kujejo v zvezde in poveličujejo z Oj, vojvoda. Po njem so poimenovali celo žganje grujovaćo, Večernje novosti so mu prilepile titulo za najplemenitejše dejanje v letu 1991, general Veljko Kadijević pa mu je na vrat na nos snel epoleto starejšega vodnika ter ga povišal v poročnika. »Ta Srb, ki je postal vzor vojaške časti in junaštva, je ubranil kasarno v Sloveniji, po 20 letih pa mu je prispela obtožba zaradi poskusa umora!« se začenja zapis v enem od srbskih časnikov.
 | |
Čakajo potrdilo o vročitvi S kronologijo primera nas je seznanila Vanja Jarc, vodja urada novomeškega okrožnega sodišča: »Zoper obdolženega Grujovića je tožilstvo 2. novembra 1994 na sodišče vložilo obtožbo zaradi storitve kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo in zaradi poskusa kaznivega dejanja umora. Obdolženec je bil ves čas postopka nedosegljiv in njegovo bivališče ni bilo znano. S sklepom okrožnega sodišča v Novem mestu je bil 16. septembra 1997 zoper njega odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, odrejena tiralica in 18. julija 2007 še mednarodna tiralica, pozneje pa še izdan evropski nalog za prijetje in predajo. Obdolženec ni bil prijet oziroma izsleden. Prek mednarodne pravne pomoči je sodišče opravilo poizvedbe o naslovu prebivališča obdolženca in po pridobitvi teh podatkov je poslalo obtožbo obdolžencu na naslov, ki so ga sporočili tuji organi. Dokazila o vročitvi obtožbe obdolžencu pa sodišče še ni prejelo.« |
Grujović je torej za Srbe očitno še vedno heroj, za Slovence – predvsem Dolenjce iz okolice Mokronoga – pa vse prej kot to, saj so tiste zgodnjepoletne dni iz vojašnice na Puščavi prihajale še prav posebno skrb vzbujajoče novice. V tamkajšnjem skladišču je namreč JA imela 7,5 milijona litrov goriva ter okrog 10.000 litrov olj in maziv, Grujović je bil vodja oddelka za oskrbo. Nekega dne je začel besno pretiti, da bo skladišče zminiral in vrgel v zrak, preden je naposled pobegnil v rodni Čačak, pa je še streljal v na stran Teritorialne obrambe odhajajočega poveljnika logistične enote JA v Mokronogu, Branimirja Furlana, in ga hudo ranil.
Tega brigadirja iz Trebnjega, zdaj poveljnika Poveljstva sil SV, smo pred časom že zaprosili za pogovor na temo Grujović, a ga je zavrnil, češ da so to stvari, »o katerih ne bi hotel več govoriti, nočem se spominjati svojih bolečin izpred dvajsetih let«.
Z Wikipedie pa razberemo, da je bilo v podzemnih rezervoarjih pri Mokronogu shranjeno 7,5 milijona litrov bencina in dizelskega goriva, poleg tega pa še orožje TO. Posadki JLA v skladišču, ki je štela dobrih 60 ljudi, je poveljeval Slovenec, kapetan Furlan. Po prvih vojnih dneh je ta nameraval skladišče predati skupaj z njegovimi vojaki, a ko je tem predstavil namero, ga je starejši vodnik Grujović ustrelil in misleč, da ga je ubil, prevzel poveljstvo. Grujović je nato z grožnjo o razstrelitvi skladišča držal Dolenjsko v šahu, zaradi varnosti pa so evakuirali okoličane, šlo je za okrog 100 prebivalcev iz sedmih vasi in zaselkov, živina pa je ostala v opuščenih vaseh. Kronisti so poročali, da sta strah in panika med Dolenjci trajala več kot teden dni, nato pa si je Srb premislil in sporočil, da za razstrelitev skladišča nima več razlogov.
Grujović naj bi poskus umora zagrešil, ko se je kar naenkrat postavil pred nadrejenega Furlana, ga pobaral »Si z nami ali nisi?«, potem pa je izvlekel pištolo in začel vanj streljati. S terena so poročali Delovi kronisti: »Okrog 19. ure zvečer je starejši vodnik Grujović prišel v sobo kapetana Furlana, nekaj zavpil, potegnil pištolo in ga ranil v dimlje. Vodnik je mislil, da je njegov poveljnik mrtev, in odšel. Ranjeni Furlan, ki je močno krvavel, je zbral toliko moči, da se je splazil do telefona in poklical policijo,« ter se izmuznil na varno.
Dobra vest po poročanju Dela je sicer bila: »Zvedeli smo, da skladišč goriva pač ni mogoče zminirati tako preprosto, kot si to zamišlja in zmore iztirjena osebnost.« A če bi mu le uspelo: »Eksploziji goriva bi, tako predvideva CZ, sledil požar, potres in zračni udar, katastrofa bi bila neizmerna.«
Ponujali pol milijona mark, da odide?
Osem dni ima bojda Grujović časa, da odgovori na obtožbo, ki ga bremeni vojnih zločinov proti civilnemu življu ter poskusa umora. Kot pravi, je iz novomeškega okrožnega sodišča prispela z letalsko pošto, poleg obtožbe pa je še opozorilo, da mora sodišču spremeniti vsako spremembo svojega prebivališča. »Vse je v slovenskem jeziku, zato ne razumem najbolje, česa me bremenijo. A še vedno vztrajam pri tistem, kar sem rekel že večkrat. Živ se Slovencem ne bom predal.«
Tudi takrat, ko je izvedel, da je novomeško sodišče že leta 1997 proti njemu odredilo pripor, od leta 2007 pa ga Slovenija išče tudi z mednarodno tiralico, zato je varen le v Srbiji, je razlagal, da je ponosen na svojo vlogo v Sloveniji, v kateri je ohranil oficirsko čast, predvsem pa življenja vojakov, ki so mu bili zaupani v varstvo. Z njimi naj bi sklenil dogovor, da se živi ne predajo. »Rekel sem jim, da se dogaja izdaja. Odprl sem vrata in jim povedal, naj odide tisti, ki hoče. Odšli so Slovenci in Albanci, z menoj je ostalo 35 srbskih mladeničev.«
S kapetanom Furlanom naj bi sicer bila vse do 29. junija 1991 v dobrih odnosih, celo družinsko naj bi se obiskovali. Ko pa »je hotel Furlan predati to skladišče in vojake Slovencem, sem jim postavil ultimat, naj nas pustijo pri miru v skladišču in se ne bo nikomur nič zgodilo. Potem se je zgodilo to – jaz ali on. Bil sem hitrejši, trikrat sem ustrelil pod njegov pas iz službene pištole para 88 in ga pustil pred vhodom v skladišče, da ga lahko prevzamejo zdravniki Teritorialne obrambe.«
Teritorialna obramba naj bi medtem – tako vsaj poročajo v Srbiji –, ko je imel Grujović vse pod nadzorom, za 72 ur blokirala skladišče, Slovenci so bojda najeli celo nevropsihiatre, ki so ocenili, da dlje ne bo zmogel trmoglaviti. A so se zmotili, zato naj bi mu Slovenija ponudila kar 500.000 nemških mark, da jih vzame in brez težav zapusti Mokronog, on pa tega ni hotel. In danes ga bojda zelo moti, da je na svetovnem spletu tiralica z njegovimi imenom in priimkom. »Kako naj se človek počuti v družbi kriminalcev, če ne bedno?«
