ŽIRI – Klekljarski dnevi, ki so jih žirovske Cvetke tokrat pripravile sedmič, so vnesli vrvež v prelepo dolino na koncu sveta. A konec tedna se je zdelo, da je takšen opis Žirov, ki ga najdemo v krajevni himni, presneto daleč od resnice. Po ulicah se je trlo obiskovalcev, na trgu pred zadružnim domom je kraljeval živahen sejemski utrip, po kraju pa je vozil celo avtobus mestnega potniškega prometa – ki je bil sem ter tja tako natrpan, kot znajo biti polni le zelenci v slovenski prestolnici, ko se kazalci pomaknejo tja do jutranje ali popoldanske konice. Jedro klekljarskih dni je, kakopak, čipka. A okoli te so Žirovci napletli še kup dogodkov. Ena je bila nedeljska parada starodobnikov – več kot 40 se jih je pripeljalo po vijugasti cesti do tega gorenjskega čevljarskega mesta. Ob pogledu na zloščene starodobnike se je tudi tistim, ki sicer ne čutijo precej simpatije do pločevine, odprlo oko, fotoaparati pa so z neštetimi kliki zabeležili dan, ko so po Žireh vozili starinski amiji, dijane, miniji in tudi taki starinski avtomobili, katerih letnik izdelave sega še precej globlje v preteklost.
Kleklja že 65 let
In kakšno povezavo imajo pločevinasti starodobniki z rahlo čipko? Žirovke kleklje vsako leto zasukajo v eno smer – iz sukanca so že ustvarjale drevesa, grbe glavnih evropskih mest in še kaj, tokrat pa so se odločile, da v čipko ujamejo starodobnike. »Veste, moški potrpežljivo čakajo naše klekljarice, da se vrnejo z ustvarjalnih uric, ki jih imamo pozimi v zadružnem domu. Pa smo si rekle, da naredimo nekaj, kar se bo zdelo še njim zanimivo. Upamo, da smo jih z motivi, ki krasijo naše najnovejše čipke, spravile v dobro voljo,« s širokim nasmeškom pove Marica Albreht, prva žirovska klekljarica.
Marica je začela klekljati, ko je bila deklič. Pet let je imela, ko je prvič v roke vzela punkelj. Zdaj kleklja že 65 let, in to tako urno, da ji niti eden najzahtevnejših čipkarskih vzorcev, imenovan ribica, ne predstavlja prav nikakršnih težav. »Čipka je v razcvetu,« je prepričana vodja stotnije pridnih žirovskih klekljaric, ki so si nadele ime Cvetke. Kot še pravi Marica: »S čipko ne boš obogatel, boš pa lahko zaslužil kak evro.«
Vzorci so zmes tradicionalnega in sodobnega
Bistvo vztrajnega sukanja klekljev, ki se ga v šoli poleg žirovskih otrok učijo tudi otroci v Idriji in Železnikih, pa takole povzame Maričina hčerka, sicer učiteljica klekljanja: »V Žireh je v čipkarski šoli okoli sto učenk in učencev. Klekljamo pred poukom ali pa popoldne. Otroci se tako naučijo natančnosti, potrpežljivosti in tudi medsebojne pomoči, saj tisti bolj spretni pomagajo preostalim. Vse to je dobra popotnica za prihodnost.« Tudi učiteljica klekljanja Branka Grošelj se strinja z mamo, ki pravi: »Klekljanje je pomembno za ohranjanje tradicije, kajti če ne bomo spoštovali korenin, nimamo prihodnosti.«
Vzorci, ki s sukanjem klekljev nastajajo v Žireh, so zmes tradicionalnega in sodobnega, zabeljeni s precej umetnosti. Predvsem slednje rade poudarijo Cvetke, ko z ljubeznijo v glasu govorijo o svojih izdelkih. Klekljarice so tokrat pošteno zavihale rokave, v središče razstavnega prostora so postavile krožišče. To je, jasno, naklekljano, prav tako pa čipka krasi miniaturne prometne znake in celo majcenega miličnika, ki se je znašel v prvem žirovskem krožišču.
