Zinka je živela sredi plesni, miši in podgan, država pa nič

BREZOVEC PRI POLJU, LASTNIČ – V rokah držim njeno fotografijo in premišljujem o njenih svojcih, hčerki Karolini, mami Tereziji in mlajši sestri Mariji. Ki so danes zaradi njene hude duševne motnje povsem na tleh, dotolčeni in razrvani, ne zmožni več umirjenega pogovora. »Oprostite, živčna sem že tako, da sploh ne zmorem več normalno govoriti!« se je ponižno opravičevala hitrobesedna Marija, pa se ji resnično ne bi bilo treba. Tudi vanjo je že zdavnaj treščila – Zinkina shizofrenija. In neodgovorna država. Njihovo potovanje traja že predolgih 17 let! Nekdo je pod pretvezo človekovih pravic preprosto mižal. To je peklensko potovanje, med katerim je družina Pristušek v sizifovskem upanju, da jim bodo pristojne institucije vendarle priskočile na pomoč, izgubila dostojanstvo.

Tlakovano do brezna

Pri Brunčičevih v Brezovcu pri Polju, od koder je 78-letna Terezija, je odraščala tudi njena vnukinja Karolina, danes 35-letna mamica dveh osnovnošolcev, Jana in Mitje. Po stričevi smrti se je z mamo in bratom Robijem preselila v Lebičevo domačijo v Lastnič, le pet minut hoda proč. Kjer je bil doma tudi Karolinin dedek Anton, Zinkin in Marijin oče, dober človek, pravijo. Zinka ga je imela neizmerno rada, oče pa jo je znal razvajati. Na mogočni kmetiji ji ni bilo treba preveč delati. Bila je razgledana, nemara celo preveč za to kozjansko okolje ob hrvaški meji, pravijo. »Bila je tudi zelo lepa, skoraj manekenka,« jo je opisovala njena hči. Bila je nekakšna lokalna lepotica. »Še župnik je nekoč dejal,« se je za hip nasmehnila Zinkina mati: »'Takšnega dekleta ni v vseh devetih farah!'« Nakar je babica sklonila glavo: »Ah, zdaj je pa reva čisto fertik...«

Zinka se je kot steklobrusilka zaposlila v steklarni, prvim namišljenim glasovom pa prisluhnila po očetovi smrti, leta 1997. Stara je bila 37 let. Karolina je bila v tretjem letniku srednje šole. In ko je ravno zajela po sladkostih najstniškega življenja, je morala nehote prestopiti v svet odraslosti. Še dobro se spominja, »ko sva šli peš do zdravstvenega doma v Kozjem, uro hoda daleč...«

»Pa saj mi ne bodo iz telesa rezali kač, saj mi ne bodo?« jo je prestrašeno vpraševala takrat že bolna Zinka. Potem sta morali peš še do Sedlarjevega in na avtobus, »kjer se nama je folk režal...«. Zinko pa so vse bolj in bolj prepredale blodnje. Peljali sta se v Celje po napotnico k psihiatru, pa spet na avtobus vse do Psihiatrične bolnišnice Vojnik. »Katastrofa,« je zavzdihnila Karolina med obujanjem prizora, ko je bila njena mati prvič hospitalizirana z diagnozo: paranoidno halucinatorno stanje.

Naslednjič je bila hospitalizirana leta 2000, tretjič 2002, leto dni po invalidski upokojitvi in dve leti, preden ji je v prometni nesreči umrl še sin. Jasno, pot proti breznu je bila že tlakovana.

Kadar je prenehala konjsko, a nujno terapijo, je Zinka doživljala strah, nemir, pojavljali so se glasovi, ki so ji nenehno nekaj grozeče ukazovali, vsi po vrsti so jo grdo gledali, uničevali, opazovali, namišljeni moški glas ji je štel zdravila, jo tehtal, postajala je vse bolj nekritična do sebe in negativna do najbližjih, do vseh in vsega, odklanjati je začela še zdravniško pomoč. Za roko je nežno prijela svojo nevidno sopotnico, odprla vrata... in izstopila iz realnosti!

Od Poncija do Pilata

Leta 2008 je bilo sploh hudo. Takrat je njena shizofrenija srdito tolkla tudi že po vratih njenih najbližjih, ki so ji hoteli le pomagati. Zinka, ki se je od vseh odmaknila in živela samotarsko, je bila že pregloboko v svojem svetu. »Vam bom kar po domače povedala,« je v tistem poskušala pojasniti njena sestra Marija. »Šla je na potrebo, opravila v lavorju, se usrala, uscala in vse skupaj postavila na jedilno mizo! Na mizi je imela poln lavor, zraven lavorja pa krožnik s hrano. Se vam to zdi normalno, je to vredno človeškega življenja?!« Marija je nadaljevala: »Voda ji je uhajala, res je bila uboga, posteljo je imela vso razmočeno, a ni dovolila, da ji pomagamo. V hiši so lezle miši in podgane, Zinka je bila že povsem zanemarjena, zase ni zmogla več skrbeti, zato tega preprosto nismo mogli več gledati. Vse možne institucije sem pozvala, naj jo rešijo, ozdravijo, na pomoč!« Pa so ji vsi po vrsti dejali, da ne morejo, da se mora Zinka sama odločiti, da lahko v svoji hiši počne, kar se ji zahoče, da je to – človekova pravica. »Da se mora sama odločit?!« je cinično pribila. »Le kako naj se odloči, če pa ni sposobna?!« CSD je Mariji celo ponudil, če potrebujejo kaj denarja, pa je gladko zavrnila. »Nobenega denarja nočem, samo eno, pomagajte ji!« jih je rotila. Na srečo ji je šla osebna zdravnica iz Kozjega takrat še toliko na roko (kar pa je storila tudi zadnjič, saj menda ni hotela izgubiti službe), da je le malo po tistem, ko ji je Zinka zagrozila z nožem (»očitno se država zgane, šele ko kri priteče«), poskrbela, da so jo poslali še četrtič v Vojnik. To pot pod prisilo, drugače ni šlo. Ker pa ni hotela podpisati, da jo smejo zdraviti, so jo po desetih dneh poslali domov. Izvedenec dr. Mojovič je takrat sklenil, »da bo potrebno nadaljnje psihiatrično zdravljenje pacientke, vendar pa pridržanje v bolnišnici proti njeni volji ni dopustno.«

Od leta 2008 do danes je Zinka odklanjala vsakršna zdravila, njena shizofrenija pa je le še napredovala in postala – grožnja njej in drugim. Marija je šest let hodila od Poncija do Pilata ter dobivala podobne odgovore: »Da je to, kako ima urejeno v hiši, pač stvar posameznika!« Njena hiša pa je medtem postala že pravi černobil, laboratorij plesni, okužb, smradu, trohnenja. Živa katastrofa.

Klavstrofobična praznina

»Prav nihče ni hotel prevzeti odgovornost!« je dodala Karolina. Pristuškovi so se znašli v nekakšni klavstrofobični in zakonski praznini, kjer so vsi, od zdravnikov, policistov, CSD in drugih, natančno vedeli, kaj se dogaja z Zinko, da ta odklanja zdravljenje, da pristojnim ne dovoli vstopa, da je do okolice sovražna in nevarna, da je navsezadnje nevarna tudi do sebe, a prav nihče – zaradi nekje zapisanih človeškovih pravic – ni hotel poseči v to osje gnezdo, rešiti njo in njene.

Konec lanskega leta se je Zinkino stanje dokončno poslabšalo. »Samo kost in koža sta jo še bila! Še zdravnica je dejala, ko jo je videla, da ne more verjeti, da je sploh preživela,« je dejala uničena Terezija, ko se je spominjala shirane revice, talke duševnih motenj. »Saj si niti kuhala ni več!« je poudarila Marija, do katere je bila Zinka nasploh sovražno razpoložena in jo je imela le še za sosedo. »Nikoli ji ne bom zamerila, vedno bo moja sestra,« je Marija skoraj zajokala. Dobro ve, da to, da je Zinka še pred dnevi jedla z lastnimi fekalijami, mišmi in podganami, ki so medtem postale celo že njene ljubljenke, ki jim je za nameček dajala še svojo hrano, da je nenehno močila posteljo, da ni dovolila, da ji uredijo ogrevanje – zaradi česar je bilo pozimi v spalnici tako mrzlo, da je strop prekrivalo ivje –, da je zaradi neke fiksne ideje, da mora iz pipe voda neprestano teči, porabila kar za 300 evrov vode, da je v dveh dneh pokadila deset škatlic, da se ni umila že več kot dve leti, ni njena starejša sestra niti malo kriva. »Vem pa, da njeno življenje ni vredno človeškega!« je samo zamahnila. In ne razume, da jo je imela država tako dolgo za opravilno sposobno, ne razume!

Dramilna varuhinja

»Kadar sem jo peljala v trgovino, se ji je vsa trgovina smejala, toda mene ni bilo prav nič sram,« je v tistem nadaljevala Karolina. »Veste kaj, sram je lahko državo, ki si je toliko časa zatiskala oči!«

»Grozno,« je razmišljala Terezija, »namesto Zinki mora zdravnica zdaj meni predpisovati močna zdravila, da lahko prenašam njene izpade in grožnje, kadar nimam cigaret zanjo, po katere je prihajala tudi po večkrat na noč, da, hčerina bolezen me je uničila!«

»Kaj te ne bo!?« je babico podprla Karolina.

»Saj je tako, kot da ne bi imela lastnega otroka...«

»Če ga ne bi imela, te ne bi prav nič bolelo,« je dejala Marija. Terezija pa: »Če ga pa imaš in ti pred lastnimi očmi propada, ah, tega pa res nikomur ne privoščim!«

In šele potem, ko so potrkali na zadnja možna vrata, jim je na pomoč priskočila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Po toliko razočaranjih niso mogli verjeti, da jim je posvetil žarek upanja. Nussdorferjeva je očitno predramila državni aparat. CSD je slednjič le prišel, prišla sta tudi sodni izvedenec za medicino Jožef Magdič in odvetnik Marko Cuk ter videla to, kar smo videli tudi mi. Magdič je po videnem preprosto moral zapisati, da Zinka Pristušek ogroža svoje življenje in potencialno življenje drugih, da je zdravljenje nujno, pa čeprav brez njene privolitve, da ni sposobna skrbeti zase, uveden je bil tudi postopek za popolni odvzem opravilne sposobnosti. Po šestih letih ubijajočega trkanja in opozarjanja?!

V ponedeljek so shizofreno Zinko (po sklepu okrajnega sodišča) za štiri mesece prisilno odpeljali v Vojnik.

Po 17 letih peklenskega potovanja je družini Pristušek končno odleglo. Do konca naslednjega tedna kanijo Zinki očistiti in urediti stanovanje.