KALOBJE – Najbrž so brate Jožeta, Zvonka in Zdravka Kladnika včeraj, ko so s preiskovalci še postopali po pogorišču svojega gospodarskega poslopja v Krajnem dolu pri Kostrivnici, prevevali precej mešani občutki. Ogenj je poslopje povsem uničil ter poškodoval še dva sosednja objekta. Toda po drugi strani so imeli veliko sreče, saj v hlevu te noči (še) ni bilo živine. Dvajset krav in telet je namreč zadnjo noč prebivalo na prostem, na okoliških pašnikih. Nato jih je gospodar Jože nameraval prignati nazaj v hlev, kjer bi živina ostala čez zimo. A zdaj je tako, da včerajšnja noč pač ni bila zadnja, vsaj dokler se bratje ne domislijo rešitve, kam nastaniti živino. Sosedje, ki so se zbrali na pogovorišču in so te noči tudi prvi priskočili na pomoč, so se ironično poigravali z mislijo, da je hlev še pravočasno zgorel, sicer bi bila gmotna škoda veliko višja. Ali pa, kako je dobro, da se Jože ni odločil živine prignati dan ali dva prej.
Požrtvovalni sosedje in gasilci
In ne samo to. V požaru nihče ni bil ranjen, bratje imajo celotno imetje zavarovano, pred uničujočimi zublji so s pomočjo sosedov rešili vse osebne avtomobile in oba traktorja. V skoraj 300 kvadratnih metrov velikem hlevu je skupaj s prikolico zgorelo vse seno ter nekaj kosov manjše kmetijske mehanizacije in orodja. »Vzplamtelo je kar naenkrat. Močno je ropotalo in pokalo, kar groza me je bila. Ogenj je švigal visoko, po mojem kakšnih dvajset metrov v zrak. Vse je bilo razsvetljeno, kot bi bil dan,« pove soseda. Plameni so oplazili tudi stanovanjsko hišo. Od vročine so popokala stekla in stopile so se rolete. Poškodovana je še štala za svinje, ki stoji v neposredni bližini. Živalim se na srečo ni zgodilo nič. Kajpak so požrtvovalni sosedje najprej reševali bivalni objekt pri Razketinovih, kakor se domačiji reče po domače. Do prihoda gasilcev so si pomagali s hidroforjem, potem je njihovo delo prevzelo 60 mož v rdečem in posel opravilo, kakor se za njihov stan in ugled spodobi.
»Ne vemo še, kam bomo spravili živino, krave molznice zunaj ne morejo ostati,« razmišlja Zdravko, »zgorela je vsa zaloga sena. Težko bi zdaj ocenil, koliko škode je povzročil ogenj. Ogromna bo, nad 100.000 evrov zagotovo, pogosto pa se na koncu izkaže, da je strošek še višji, kakor si misliš.« Zdravka je okoli pol petih zjutraj prebudilo močno razbijanje. »Najprej sem domneval, da je veter. Ropotalo je, kot bi padala toča. Dvignil sem roleto in bratu zavpil »Zvonč, štala gori!«, potem sem zbudil še Jožeta. Videl sem, da je nekdo že odpeljal avtomobile proč, saj so jih plameni že dosegli. Na srečo je traktor, ki je običajno spodaj, ostal zgoraj na cesti.« Kladnikovi bratje na domačiji živijo sami. Lani jim je umrla mati, že pred dobrima dvema desetletjema se je za vedno poslovil oče.
Vztrajajo na svoji zemlji
Policisti in kriminalisti so v času našega prihoda še brskali po zoglenelih tramovih in nakopičenih ogorninah, da bi le nekako odkrili vzrok požara. Njihovo delo sta še vedno oteževala vročina na pogorišču in dokaj gost dim, ki ga je bilo zaznati daleč naokoli. Gospodar Jože je nekoliko bolj optimističen, pravzaprav je bilo na njem opaziti značilnosti pristnega slovenskega kmeta, močno navezanega na domači grunt in trdno odločenega, da bo vztrajal ne glede na vso smolo in nesreče, ki bi ga še lahko doletele (to območje velja tudi za izrazito plazovito, uničujočo vodo običajno prinese z bližnjega hriba). Na vprašanje, koliko bo požar vplival na osnovni dohodek kmetije, še ni znal odgovoriti, je pa odločen, da bo stanje saniral takoj, ko bo to mogoče, morda pa že prej. »Forenziki so mi rekli, da je najbrž zagorelo zaradi samovžiga sena. Bilo ga je za kakšnih petsto kubikov, za trideset nakladalk.« Za živino se je Jože že domislil začasne rešitve. »Kravam bomo postavili zasilni nadstrešek. Vajene so zunanje klime, tudi vreme bo še kar zdržalo.«
