LJUBLJANA – Včasih po snegu, danes pa Žiga Breznik pušča svojo sled na asfaltu. Ima 41 let, bil je prvi Slovenec smučar na paraolimpijskih igrah, zdaj je zapisan kolesarstvu.
»Šport mi precej pomeni, včasih sem plesal. Šest let sem imel, ko sem začel trenirati standardne in latinskoameriške plese, štirikrat sem bil državni prvak,« se upravičeno pohvali. V srednji šoli je ostal zvest plesu dve leti, potem ne več. Je pa njegova družina ostala v dobrih odnosih z Meto Zagorc, ki je menda kriva, da je Žiga začel plesati. Pri 19 je bilo srednje šole konec in leto zatem se je življenje spremenilo tudi Žigi. Nič hudega sluteč je postal žrtev prometne nesreče. Zgodilo se je med Vrhniko in Ljubljano. Invalidnosti in svoje nesreče ne dojema kot tabuja, o tem govori. Na glas. »Eden me je prehiteval, a me je ob tem zadel. Prevrnil sem se in padel iz vozila. Nisem bil pripet,« Žiga odkrito pove o nesreči, ki mu je spremenila tedanjo realnost, od pasu navzdol pa je ostal hrom. »Hitro mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo. Star si 20 let, veš, koliko je ura,« se Žiga spominja dni v bolnišnici in Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča. »Najprej sem želel okrepiti roke. Z mano je bil tudi moj danes sotekmovalec iz kolesarskih vrst Marko Doberšek. Ko sem ga videl, kako je močan v rokah, je bila edina želja, da jih okrepim tudi sam. Takrat sem bil tako slab v rokah, da niti 50 metrov nisem mogel prevoziti.« Pravi, da je moral po seznanitvi z vozičkom na novo spoznati tudi svoje telo.
Nastopil na paraolimpijskih igrah v Torinu
Žiga je imel partnerico, s katero se je razšel. »Se spomnim, kako mi je dr. Tatjana Škorjanec že tedaj rekla, da s partnerico ne bova zdržala. Prav je imela,« pove Žiga, ki je danes že 13 let poročen, svojo ženo je srečal v lokalu Hombre, in sta ponosna mama in očka Rožleta in Tinkare. Po nesreči so Žigo seznanili s športom, v prvi vrsti s košarko, vendar mu ni dišala. »Sem bolj volk samotar,« pojasni, zakaj se ni (z)našel. Vmes se je odpravil na sejem športa v nemški Düsseldorf, kjer je videl, da invalidi tudi smučajo. Nakupil je opreme, pri Avstrijcih pa je hodil na tečaj. Leta 2006 je bil prvi Slovenec, nastopil je na paraolimpijskih igrah v Torinu. Deset let je bil aktiven smučar, danes se redko odpravi na sneg. »Ni mi žal. Sem se pa malce zasitil. Zdaj se spravim na sneg enkrat ali dvakrat na leto,« izvemo, da ga bomo redko srečali pozimi. Opozori, da je smučanje drag šport in tudi logistično velik zalogaj.
»Če sem hotel dve uri efektivno smučati, sem moral ob petih zjutraj iz Ljubljane, da sem se ob 17. uri vrnil z Möltalla. Vedno sem potreboval koga ob sebi. Ker imam precej visoko stopnjo poškodbe, sem se težko spravil iz avta v monoski,« 41-letnik pojasni, zakaj ga ne vleče na sneg. »Na smučiščih so zelo slabo dostopni veceji za invalide. Potem se zgodi, da se ves dan stiskaš na sedežu. Ni redko, da se ti vname mehur,« je še ena težava, ki napade smučarje v monoskiju. »Bojan Kavčič je bil moj trener, fajn dečko je bil. Dobro sva se ujela,« najde same besede hvale za nekdanjega mentorja, ki je sprva bdel nad gluhimi in gluhonemimi športniki, potem se je osredotočil na paraplegike. Pozneje se je ekipi pridružil še Gal Jakič, zdaj pa Zveza za šport invalidov – Paraolimpijski komite upa na nadarjenega Jeseničana in soseda Anžeta Kopitarja Jerneja Slivnika.
Čeprav smuča skorajda ne, ni opustil telesne aktivnosti. Je zaprisežen kolesar, njegov tricikel pa z njim na leto premaga okoli 2000 kilometrov, dodatnih 5000 pa naredi še doma na hodniku na trenažerju. Tako kot smuči si je tudi kolo kupil sam, 7000 evrov je stalo. »Tu bi nam morala nasproti stopiti država in pomagati s kako subvencijo ali pa morda ugodnim kreditom. Stroški so enormni, vsak invalid nima kar tako na računu 5000 evrov,« opozori Žiga, ki je po nesreči delal pri mami v računovodstvu, zdaj pa je invalidsko upokojen.
»Kolesarjenje je organizacijsko preprostejše kot smučanje. Sam odločaš, kje in koliko časa boš vozil in kam te bo neslo. Precej bolj svoboden sem, ker lahko vse naredim sam,« Žiga izpostavi še en plus nove športne ljubezni. Za nameček ga pri kolesarjenju ne zebe.
Zavrteli so Slovenijo
Precej časa ima za družino, v tem letu pa ga je precej namenil akciji Zavrtimo Slovenijo, s katero so želeli parakolesarji slovenski širši javnosti predstaviti izzive in življenjske zgodbe športnikov invalidov, z namenom promocije parakolesarstva in športa invalidov nasploh. Hkrati aktivno delujejo pri razvoju rekreativnega parakolesarstva in v ta namen zbirajo sredstva za otroško ročno kolo in ročno kolo za odrasle, ki bosta na voljo za izposojo na Inštitutu za rehabilitacijo RS v Ljubljani ter organizacijo mini začetniških trening kampov. »David Razboršek je predstavil idejo že januarja letos, potem smo se lotili dela,« se Breznik spomni uvodnih sestankov. Uporabniki Telekoma, Debitela, Izimobila, Tušmobila in Simobila lahko še danes prek mobilnih telefonov pošljete SMS s ključno besedo KOLO1 ali KOLO5 in s tem prispevate 1 oziroma 5 evrov za nakup ročnega kolesa. Kolesarji kluba Tuš Bauerfeind so v akciji Zavrtimo Slovenijo obredli Slovenijo. Začeli so v Kopru, nadaljevali v Ljubljani in Kranju, akcijo pa sklenili v Celju in Lendavi. Skupaj z aktivnimi in rekreativnimi športniki zveze paraplegikov so se jim pridružili še člani Kolesarskega društva Rog Ljubljana, Kolesarskega kluba Sava Kranj, Kolesarski klub Sava Kranj, Kolesarski klub Tušmobil, celjski rekreativni kolesarji celjske runde, Športno društvo 3-šport Koper, Klub slovenskih biciklistov 1887.
Težave v Torinu
Na paraolimpijskih igrah v Torinu je Žiga Breznik nastopil v veleslalomski tekmi v kategoriji sedečih smučarjev. Ni se razpletlo po željah v slovenskem taboru, saj je Breznik, ki je tekmoval bolan, odstopil v prvi vožnji in ostal brez uvrstitve. Zmagal je Nemec Martin Braxenthaler pred Japoncem Taikijem Moriijem, bron pa je pripadel Avstrijcu Jürgenu Egleju.
