Žička kartuzija naposled zaščitena

Na seznam spomenikov državnega pomena se je uvrstila še Žička kartuzija, samostanski kompleks, ki ne spada le med najpomembnejše srednjeveške arhitekture našega ozemlja, temveč ima pomembno vlogo tudi v širšem okviru zgodnje kartuzijanske arhitekture. Priznanje je prišlo ravno o pravem trenutku, ob 850-letnici tega mogočnega kompleksa, ki so jo v bližnjih Slovenskih Konjicah slavili nedavno.

Dolina sv. Janeza Krstnika pod Konjiško goro z mogočno Žičko kartuzijo je skrivnostna nedokončana zgodba, ki s svojo spokojnostjo obiskovalcu omogoči umik pred civilizacijo. Izstopa z obsegom in kakovostno arhitekturo, postavljeno pretežno od poznega 12. do konca 14. stoletja.

Žička kartuzija je bila že od nastanka znana po zdravilstvu. Kartuzijani so v skladu s svojim redom živeli skromno in preprosto, z odrekanjem, molitvijo in meditacijo. Posebno skrb so posvečali bolnim sobratom, pozneje pa tudi okoliškim prebivalcem. Imeli so urejeno hišno lekarno, gojili so zdravilne rastline in izdelovali zdravila. Že leta 1185 se omenja delovanje hospitala, pozneje pa so ustanovili eno najstarejših lekarn v Evropi, ki je delovala vse do razpustitve samostana. Ohranil se je rokopis Knjige zdravil samostanskih lekarnarjev, kjer so zapisani tudi recepti rimskega zdravnika Galena. Zeliščarsko tradicijo v Žički kartuziji že vrsto let z ljubeznijo neguje družina Iršič. V letih trdega dela je tako nastala prepoznavna blagovna znamka Zelišča iz Žičke kartuzije.

V kleteh zorijo penine

Pred kartuzijo se razprostira velik zeliščni vrt po zasnovi nekdanjih kartuzijanskih vrtov. V njem je zasajenih prek petdeset vrst zdravilnih rastlin, tu je še gabrov gaj, obdaja pa ga šipkov nasad. Obisk zeliščnega vrta in ogled starodavne Žičke kartuzije obiskovalcem zagotavljata nepozabno doživetje pristnega stika z naravo in preteklostjo, telo in duha pa napolnita s posebno energijo ter vlivata novih moči. Naravno zdravilstvo, ki je mogočni Žički kartuziji dolga stoletja dajalo poseben status, se danes znova vrača med njene zidove.

Žička kartuzija iz leta 1165 je edinstveni pomnik zgodovine življenja menihov. Bratovski samostan je razpadel v osemnajstem stoletju, ostale pa so meniške hišice, obednica, kuhinja in redovna cerkev. V dolini sv. Janeza, kjer čas teče drugače, so doma mogočnost, spoštljivost, mir in tišina, ki jih je treba doživeti.

Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo kljub okrnjenosti vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških rokopisov in skoraj 100 fragmentov. To je le majhen del nekdanjega bogastva, in še ta je zvečine zunaj naših meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja dolgem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti. Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično okoli dva tisoč rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so bili morda dobrotniki samostana; njihove pisave so bogata paleta različnih paleografskih oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov pri nas, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicial in govorimo o žičkem slogu. Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasom, ki so ga v skladu s tedanjim načinom delovanja prispevali poklicni, pogosto potujoči slikarji.

Med obzidjem se skriva tudi lončarsko-slikarski atelje, kjer praktično prikazujejo oblikovanje različnih izdelkov iz gline. V starih obokanih kleteh kartuzijanskega samostana Žiče zorijo konjiške penine. Klet je poimenovana po ustanovitelju kartuzije Otokarju, ki jo je ustanovil v davnem dvanajstem stoletju. O Žički kartuziji, ki je imela močan vpliv na kulturni in gospodarski razvoj tukajšnjih dežel v takratnem obdobju in je bila vseskozi sedež vseh kartuzij takratnih nemških dežel, obstajajo originalni pisni viri o njihovi gospodarski dejavnosti, med katerimi je bilo vinogradništvo na vidnem mestu. Že v letu 1173 omenjajo lastne vinograde, ki jim jih je podaril oglejski patriarh Ulrik II., da so lažje zidali potrebne samostanske zgradbe.

Med delno obnovljenimi razvalinami še danes lahko srečate tišino, ki je nekdaj sprejela kartuzijane, oplemeniteno s ponudbo za današnjega človeka. Tam boste v lepi, čisti in neokrnjeni naravi prav gotovo občutili mir in blagodejno moč energije. Kot pravijo poznavalci, človek zelo hitro začuti, da se na tem mestu pretakajo starodavne energije, ki obiskovalca navdajajo z mirom in spoštovanjem do preteklosti. Na območju Žičke kartuzije se je namreč skozi stoletja zbirala posebno pozitivna energija, ki še danes človeku daje novih moči in pozitivno vpliva na telesno počutje.

Na območju Žičke kartuzije moramo omeniti gostilno Gastuž, ki je z letnico nastanka 1467 najstarejše gostišče v srednji Evropi. Stara gostilna je bila skozi stoletja hiša gostoljubnosti, namenjena popotnikom, ki niso imeli vstopa v kartuzijo. V prenovljenem objektu je v pritličju točilnica, v zgornjem nadstropju pa je urejena restavracija.