Zibelko celjskih grofov rešili prostovoljci

V zahodni Savinjski dolini na pobočju Dobrovelj so ohranjene ruševine mogočnega gradu Žovnek, katerega preteklost je povezana z družino gospodov Žovneških.

»Izvor Žovneških še ni v celoti raziskan, vendar lahko na osnovi razpoložljive dokumentacije sklepamo o njihovih pomembnih slovanskih prednikih. Njihov izvor je treba povezati tudi z nastankom bližnjega naselja Braslovče, kjer je bilo že okoli leta 1000 misijonarsko središče in je bilo sedež ene od prafar. Soustanovitelji braslovške prafare naj bi bili prav Žovneški ali njihovi predniki. Pred leti so na cerkvi našli okenske odprtine, ki so predromanske. To dokazuje, da je braslovška cerkev stara več kot 1000 let. Trg Braslovče naj bi dobil ime po Braslavu, ki je bil do leta 898 panonski vojvoda s sedežem v Blatogradu ob Blatnem jezeru,« razlaga Franc Kralj, predsednik Kulturno-zgodovinskega društva Žovnek, s katerim smo se pogovarjali na eni od nedeljskih delovnih akcij pri obnovi gradu, ki se po zaslugi članov društva spet ponaša s pokritim in urejenim obrambnim stolpom ter številnimi obnovljenimi zidovi.

Majhni, a zelo pomembni

»Grad Žovnek spada med najstarejše slovenske gradove. Šele okoli leta 1130 so prvič omenjeni njegovi lastniki in s tem posredno grad, čeprav je njegov predhodnik zanesljivo starejši. Prvotni lastniki so bili Savinjski. Pozneje so se preimenovali v Žovneške, ki so v zgodovini najbolj znani kot grofi in knezi Celjski,« pripoveduje Kralj. »Ker je bil grad Žovnek družinski dom Žovneško-Celjskih, so zanj lepo skrbeli tudi takrat, ko so večino časa že preživeli v celjskem gradu. V dinastiji je imel poseben položaj, saj je bil med drugim tudi kraj, kjer so imeli zakladnico z največjimi dragocenostmi.«

Žovneška družinska posest je imela značaj svobodne posesti. To po srednjeveškem pravnem redu pomeni, da so jo kupili ali pridobili zunaj sistema podeljevanja fevdov. Za čas okoli leta 1000 so znani skoraj vsi podatki o podeljenih fevdih, a med njimi ni podatkov o žovneški posesti; to bi lahko pomenilo, da so jo Žovneški oziroma njihovi predniki takrat že imeli.

»Njihova posest je bila v zahodnem delu Savinjske doline. Res ni bila velika, a je bila zelo pomembna, ker so po njihovem ozemlju vodile poti, tudi rimska cesta, po kateri so se nekoč selila različna ljudstva, pogosto pa tudi vojske na roparskih pohodih. Po ureditvi razmer so bile tu pomembne trgovske poti, ki so povezovale sedanjo Italijo, Panonijo ter srednjo in južno Evropo. Mitnine in druge dajatve so Žovneškim prinašale velik dohodek in so bile osnova za njihov gospodarski ter politični vzpon. Postali so ena najbogatejših srednjeevropskih plemiških družin. S posojili in nakupi posesti so stalno povečevali svoje premoženje, obenem pa so se s porokami povezovali s pomembnimi plemiškimi družinami, tudi vladarskimi, kar je povečalo njihov ugled. Pomemben delež prihodka je pomenilo tudi vojaško najemništvo,« poudari Franc Kralj, ki je zgodovino Žovneka in Žovneških opisal v zajetni knjigi.

Po potresu propad

K prvotni žovneški posesti so poleg matičnega gradu spadali tudi njihovi gradovi Libenštajn pri Preboldu na pobočju Tolstega vrha, Ojstrica nad Lokami pri Taboru v Savinjski dolini ob cesti Loke–Presedle in Šenek na zahodnem pobočju griča Vimperk pri Polzeli. Sprva so bili najbrž vsi vojaške utrdbe, namenjene nadzorovanju poti, žal pa o njihovem obstoju priča le še malo sledi. Pravzaprav so bile vidne le še ruševine Žovneka, ki pa so bile prav tako na poti v pozabo, dokler jih leta 1993 niso razglasili za kulturno-zgodovinski spomenik. Sledila je obnova in danes je obrambni stolp že pravi lepotec in edini pokriti prostor nekdanjega mogočnega gradu. Lepo je urejena tudi njegova notranjost, namenjena prirejanju kulturnih dogodkov.

Ko je grad Žovnek leta 1460 postal lastnina Habsburžanov, je bil nedvomno vzorno urejen in takega so novi lastniki dajali v zakup. Potem pa je 26. marca 1511 ob 14. uri katastrofalni potres desete stopnje z epricentrom med Idrijo in Čedadom močno prizadel velik del slovenskega območja. Lesene kmečke hiše so se potresnim sunkom dobro upirale, medtem ko so bili gradovi, tudi Žovnek, hudo poškodovani. Sicer pa je na njihovo usodo vplival predvsem razvoj družbe.

Grad Žovnek v začetku 19. stoletja ni več ustrezal bivalnim zahtevam višjih slojev, stroški vzdrževanja so postali previsoki, težava je bil tudi promet, saj je bilo grajsko poslopje odmaknjeno od novih poti ter lokalnih obrtnih in trgovskih središč. Težko dostopen teren je bil ovira že poleti, pozimi pa je bil grad odrezan od sveta.

Nacistični plen

»Leta 1814 je postal lastnik Žovneka in pripadajoče gospoščine Jožef Čokl von Ruhethal, ki je bil tudi zadnji stanovalec starega žovneškega gradu. V dolini je začel graditi novega, tako da je podiral starega in ga uporabil kot gradbeni material,« pripoveduje Kralj. Po letu 1816, ko so Ruhethalovi zapustili stari grad, je minilo skoraj sto let, da so se razmere izboljšale. Ko je leta 1897 postal lastnik žovneške posesti baron Edmund Cnobloch, je želel obdržati obrambni stolp. Kaže, da je bil takrat še toliko ohranjen, da se mu je zdelo vredno opraviti nujna vzdrževalna dela. V pokritem stolpu so uredili sobo, ki so jo uporabljali do druge svetovne vojne. Med vojno so menda Nemci iz stolpa odnesli vrednejši inventar, z zidov sobe so pobrali tudi kamnoseško obdelane kamnite člene in jih menda odpeljali v graški muzej. Od teh so vsaj enega pustili na dvorišču, pozneje so ga našli med čiščenjem terena leta 2011.

Po razglasitvi Žovneka za kulturno-zgodovinski spomenik je v 20 letih več kot 250 prostovoljcev opravilo približno 19.000 delovnih ur. En dan je bila med njimi tudi ekipa z Borutom Pahorjem na čelu, v to pa ni všteto delo poklicnih gradbincev. Vsekakor je bilo v obnovo vloženo veliko denarja društva, ministrstva za kulturo, občin Žalec in Braslovče ter še koga.

Končni cilj društva, poudari pred slovesom Kralj, je obnova obzidja v gradu in predgradju ter stolpov, sanacija stanovanjskega dela, tako da ne bo več nevarnosti za rušenje, očiščenje dvorišč in ureditev prehodov.

Za že narejeno pa bi si zaslužili priznanje, saj so z obnovo znova opozorili na zgodovinski pomen Žovneško-Celjskih, ki so bili nosilci slovenske srednjeveške državnosti. Na rodbino pa spominjajo tudi tri rumene zvezde v državnem grbu samostojne Republike Slovenije.