LJUBLJANA – Ocena Evropske komisije, ki je Slovenijo po konkurenčnosti industrije uvrstila med najslabše v EU, ekonomistov ne preseneča. Po besedah Marka Jakliča bi Slovenija nujno potrebovala celovito proizvodno politiko ter reformo inovacijskih sistemov in procesov. Rasto Ovin pa je dodal, da bi morali vzdrževati klimo odprtega gospodarstva in družbe.
»Dejstvo je, da Slovenija potrebuje operativno ne samo celovito industrijsko, ampak tudi proizvodno politiko,« je povedal Marko Jaklič z ljubljanske ekonomske fakultete. Industrijsko politiko sicer formalno imamo, ampak je po njegovem neoperativna.
Jaklič je izpostavil, da smo bili v Sloveniji v preteklosti sposobni pisati solidne razvojne dokumente, škripalo pa je pri izvedbi. »V novejšem času, še posebej v luči nove evropske finančne perspektive, pa na Evropski komisiji ugotavljajo, da tudi razvojnih dokumentov ne znamo več pisati,« je opazil.
Nujno bi bila tako potrebna celovita reforma inovacijskih sistemov in procesov na ravni celotne družbe. To bi morala biti krovna reforma, ki bi ji potem sledile vse druge, kot so delovnopravna, izobraževalna, zdravstvena in druge. »Žal pa je največji problem v tem, da imamo podjetja, ki so prezadolžena in so jih vodili ali pa jih še vodijo neodgovorni lastniki, ki svojih podjetij niso razvijali kot pravi dolgoročni gospodarji,« je izpostavil Jaklič.
Z odpiranjem bi pridobili več, kot izgubili
»Naša tranzicija ni uspela,« je ocenil sogovornik in dodal, da v takšnih razmerah tudi dobre politike ne morejo učinkovati. Žal pa po njegovem tudi nova vlada inovativnosti ne namenja prave pozornosti. Leta 2011 je bila na primer v parlamentu sprejeta raziskovalno-inovacijska strategija za obdobje 2011–2020, na osnovi katere naj bi bila do konca leta 2012 sprejeta nova zakonodaja, ki pa je še danes ni. Prav tako nimamo več delujoče tehnološkoinovacijske agencije, pa še kaj bi lahko dodali. »Torej, takšni rezultati ne presenečajo,« je sklenil Jaklič.
Rasto Ovin z mariborske ekonomsko-poslovne fakultete meni, da je ocena Evropske komisije dokaj realna, pri čemer je izpostavil, da v veliko podjetjih poteka razdolževanje, zaradi finančne slike pa imajo slabe možnosti za nova posojila za naložbe v novo tehnologijo.
»Poleg gornjih cikličnih vzrokov so relevantni seveda tudi dolgoročni. Od osamosvojitve naprej prevladuje razmišljanje, da se bomo vključevali v mednarodno gospodarstvo oziroma gospodarstvo EU v glavnem le z izvozom.« EU je po njegovih besedah za pametne priložnost, kako priti do sredstev za nove naložbe v tehnologijo, s tem pa tudi do znanja in do novih trgovinskih povezav in poti. »Tisti, ki bo želel v glavnem vse storiti sam, bo pač težje (če sploh) spremljal tiste, ki delajo tako,« je opozoril.
Da bi se konkurenčnost industrije izboljšala, bi Slovenija morala predvsem »izvesti reforme, za katere vsi vemo, da so potrebne«. Vzdrževati klimo odprtega gospodarstva in družbe je po njegovem stalna naloga. »V nasprotju s strahom pred tujci, ki ga pridigajo zagovorniki 'nacionalnega interesa', se je z manjšimi spremembami praks možno relativno hitro priključiti naprednim gospodarstvom v EU – veliko podatkov o sposobnosti in izobraženosti slovenskih delavcev pri sodelovanju s tujci doma in v tujini dokazuje, da bi z odpiranjem več pridobili, kot pa izgubili.«
Spodletelo vsem vladam
Tranzicija v Sloveniji še ni zaključena, meni Ovin. Izostal je pomemben proces učenja, kaj je to tržno gospodarstvo, kako deluje kapitalizem in kaj je dejanska vloga socialne mreže v zahodni družbi. »To je naloga politike in je ni opravila doslej še nobena vlada po osamosvojitvi,« je izpostavil. »Za to je, kot vemo, zmeraj zmanjkalo politične volje za spremembe, te pa ni, ker imamo pač premalo znanja, hrabrosti, predvsem pa zgleda politike, ki jo zahteva vodenje sprememb v naših glavah.«
Maks Tajnikar, prav tako z ljubljanske ekonomske fakultete, pa nasprotno poudarja, da na različne ocene konkurenčnosti sicer ne da veliko, saj so običajno »zelo formalne in skregane z ekonomsko teorijo«.
»Konkurenčnost se edino objektivno meri na trgu. Če upoštevamo trenutne odlične rezultate slovenskega gospodarstva v izvozu, torej na tujih trgih z zares zaostreno konkurenco, in če se zavedamo, da glavnino tega izvoza dela prav industrija, potem smo vsaj v tem trenutku med najbolj konkurenčnimi državami v EU,« je poudaril.
V Sloveniji že od začetka naše samostojnosti teče proces deindustrializacije, znotraj njega pa proces specializacije in tudi prestrukturiranja. »Nič od tega ni slabo, a ne daje rezultatov hitro, in pogosto je boleče,« je podčrtal Tajnikar. Kot kaže uspeh nekaterih naših manjših in srednje velikih podjetij, bo Slovenija sama lahko v industriji uspešna le na posameznih tržnih nišah, sicer pa le v povezavi z velikimi svetovnimi podjetji.
»Res pa je, da bi številna naša industrijska podjetja lahko danes bila nosilec razvoja in konkurenčnosti, če bi jih pravi čas prestrukturirali in jih ne bi prav mazohistično prepustili propadu. To velja tudi za sedanji trenutek. Res ni jasno, ali smo tako malomarni in zanikrni, ali pa so zadaj skriti kakšni interesi,« je kritičen Tajnikar.
Plače rasle hitreje kot produktivnost
Dolgoročno je sicer po njegovih navedbah konkurenčnost industrijskih podjetij mogoče izboljšati le z investicijami, pri čemer pravih trenutno ni. Nekaj lahko prispeva tudi makroekonomska politika, saj sta v preteklosti našo konkurenčnost v izvozu uničevala tudi inflacija in to, da so plače rasle hitreje kot produktivnost.
Da bi v resnici dosegli konkurenčne prednosti, potrebujemo ljudi. »Če jih bomo zgolj uvažali iz tujine, bomo na tujih trgih vedno slabši od njih,« je izpostavil. Kadre moramo torej oblikovati sami, zato pa potrebujemo šolstvo in ves javni sektor. »Ta tako ni breme, ampak je pogoj za večjo konkurenčnost v bodoče.«
ZUJF
Jože Mencinger z ekonomskega inštituta ljubljanske pravne fakultete je mnenja, da je obsežni študiji »težko oporekati, čeprav povečevanje izvoza in visoko pozitivna plačilna bilanca ne kažeta na zmanjševanje konkurenčnosti«. Rezultati so po njegovem odvisni od uporabljenih meril.
Glavni razlog za položaj Slovenije je po besedah Mencingerja »zgrešena gospodarska politika vlad z vrsto neumnih posegov«, med katerimi še posebej izpostavlja zakon za uravnoteženje javnih financ, in predvsem »ponižnost do institucije, ki je študijo napravila«.
»Po padcu investicij v času krize Slovenija sodi med dežele z največjim padcem, srednja in mala podjetja pa imajo sploh najbolj omejen dostop do financiranja v vsej EU,« je izpostavil Mencinger. »Temu dodajte še vzdušje splošne preganjavice, ki so ga v nekaj preteklih letih ustvarile oblasti (DZ s svojimi komisijami), razne paradržavne institucije (protikorupcijska komisija, agencija za trg vrednostnih papirjev, agencija za varstvo konkurence), lobiji in mediji.«
Da bi se stanje izboljšalo, bi morali po besedah Mencingerja odpraviti prej navedeno, kar pa ne gre lahko in hitro. Ukrepati bi morali po njegovih besedah vsi, ki ne podlegajo trenutnemu sistemu. Znanja je za to »najbrž dovolj, volje pa ne«, je še ocenil.
