Zgorele tri delavnice, Srečko se je pokesal

CELJE, LAŠKO – »Mislil sem, da bom prijatelju naredil uslugo in na hitro zavaril nekaj na kolesu. Pri tem sem pozabil, da imam v neposredni bližini plastično banjico z bencinom. Med varjenjem je preskočila iskrica, ki je padla v bencin in v trenutku zanetila ogenj. Tako vsaj predvidevam. Prešinilo me je, da moram banjico spraviti ven. A sem bil v paniki, ki se me je že lotevala, najbrž prehiter in bencin je pljusknil na lesena tla, ki so se zato tudi takoj vnela. Stekel sem po gasilni aparat in ga usmeril naravnost v ogenj, a ni nič pomagalo. Vsega sem izpraznil in upal, da bo prah ogenj vendarle zadušil, a se je ta le še bolj razplamtel,« je za Slovenske novice o požaru, ki je izbruhnil 5. maja pozno popoldne v večjem gospodarskem objektu v Lokrovcu pri Celju, spregovoril Srečko Jug. 
V poslopju so imeli prostor trije najemniki. Poleg Srečka, ta je imel kovinostrugarsko delavnico, še dve mizarski podjetji. Najhuje je bilo v prostoru, ki so ga imeli v najemu Klavdija Ojsteršek, Andreja Obu in Milan Ojsteršek, ki so izdelovali notranje pohištvo. Zgoreli so jim vsi stroji, orodje in še dostavni avtomobil. Srečko Jug se ne spreneveda, da je bil on tisti, ki je zaradi kančka neprevidnosti in pozabljivosti pripomogel k temu, da je sploh zagorelo. »Ni prijetno, ko se zaveš, da si nekomu vzel tisto, kar mu reže kruh. Če bi lahko, bi jim kupil nove stroje, a žal ne morem, saj je ogenj tudi meni uničil vse,« pove skrušeno. 
A lahko bi bilo še slabše, saj sta bila v istem prostoru še sod bencina in rezilno olje. Poleg tega se je v požaru tudi sam poškodoval, opeklo ga je po levi roki in obrazu. A za to mu ni bilo mar, dokler gasilcem po nekaj urah ni uspelo ukrotiti požara, je bil tam in pomagal reševati, kar se je rešiti dalo. Z ognjem se je spopadlo 62 gasilcev s 17 vozili iz šestih društev, poleg poklicne gasilske enote še prostovoljci iz Celja, Lokrovca-Dobrove, z Ostrožnega, iz Ljubečne, z Lopate in iz Škofje vasi. Kakšno škodo je ogenj povzročil, so se najemniki prostorov začeli zavedati šele po nekaj dneh.

Kupil bi jim, a nima s čim

Srečka so zaradi opeklin po roki in ožganem obrazu dva dni zadržali v bolnišnici na opazovanju. Za vsak primer, če bi se izkazalo, da so opekline globlje, kot je bilo videti. A bolj kot po obrazu in roki ga je peklo v duši, saj se je zavedal, kakšno škodo so utrpeli sosedje, ki so imeli mizarsko obrt. Zato si je zadal, da bo Andreji Obu ter Milanu in Klavdiji Ojsteršek pomagal po svojih najboljših močeh. »Z velikim občutkom krivde se obračam na vse, ki to berete, in upam, da se boste v čim večjem številu odzvali povabilu na dobrodelni koncert, ki bo jutri zvečer v Laškem, ali kako drugače pomagali prizadetim. In upam, da bomo tako zbrali nekaj denarja, da bodo lahko začeli znova,« je zapisal na družabnem omrežju. Prav tako upa, da bo lahko čim prej nadaljeval delo tudi sam. Začeti bo moral znova. Za najem prostorov se še dogovarja, a stroje bo moral kupiti. Kako, še ne ve. »Dejansko pride vse to za teboj. Šele čez čas dojameš, kaj se je in kaj bi se še lahko zgodilo. Da bi bilo lahko tudi slabše. Če bi mogel, bi Andreji in Milanu kupil nove stroje, a nimam s čim, saj sem zadnje čase tudi sam zaslužil le za golo preživetje,« pove Srečko, ki vse škode sploh še ni seštel. V delavnici je imel namreč tudi dva svoja motorja, saj je navdušen motorist. Oba sta zgorela.

Ljudje so razumevajoči

»Prvo noč nisem zatisnil očesa, drugo noč sem spal morda dve uri skupaj. Zdaj sicer zaspim, ker sem utrujen, a se pogosto zbujam,« še pove. Ima srečo, ker je bil z vseh strani deležen razumevanja in tudi Andreja in Milan mu nista ničesar očitala. »To se zgodi, ko želi človek na hitro nekaj narediti. Sploh pa se to lahko zgodi vsakomur,« sta razumevajoča Andreja, ki je direktorica Mizarstva Kaja, ter njen Milan. »Pred enajstimi leti sva začela iz nič. Nisva imela ne strank ne strojev, tudi kapitala ne. Le pridne roke in izjemno voljo do dela,« doda Milan.

Priznata, da jima je šlo kar dobro, tako da reklame nista potrebovala. Dober glas je šel od ust do ust. Izdelovala sta vse od kuhinj do dnevnih sob in spalnic, stranke pa so prihajale iz vse Slovenije. »Vedno sva sprejela le toliko naročil, kot sva vedela, da jih bova zmogla izpolniti,« pravita Andreja in Milan, ki sta v teh dneh spoznala, da še obstajajo ljudje, ki se zavedajo, da pohištvo ni življenjskega pomena. »Presenečena sva nad razumevanjem naših strank. Vsi so nama rekli, da bodo že počakali, da se spet postavimo na noge. Tako tisti, od katerih sva že prejela avanse, kot tisti, ki še niso plačali nič in bi lahko šli tudi drugam,« še povesta. Tudi sicer so jima nekateri že ponudili pomoč. Med njimi Maja Nemec pa tudi Peter Hrastelj mlajši iz Laškega, pri katerem imata trenutno v najemu delavnico. »A kaj, ko je ta prazna. Stroji, ki so v njej, so tako rekoč že prodani pa tudi, če ne bi bili, so za nas nedosegljivi. Predragi,« potožita. A kjer sta volja in kanček človeškega razuma, je mogoče vse. In lepo je videti, da med prizadetimi po vsem, kar so doživeli, ni zamer, temveč si poskušajo kar najbolj pomagati.