Zgodovinar Cerarja poziva, naj se loti predsednika, ki zanika zločine

LJUBLJANA – Nekdanji direktor Arhiva Republike Slovenije, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj glede prikritih grobišč, zgodovinar Jože Dežman se je odločil, da bo tokrat odprto pismo naslovil kar na predsednika vlade dr. Mira Cerarja mlajšega in slednjega opozoril na razmere, v kakršnih (tudi oziroma predvsem po zaslugi predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleša) deluje slovensko vrhovno sodišče. Dežman premierja Cerarja namreč opozarja, da je prav on (zdajšnji slovenski premier, ja) leta 1990 objavil in podpisal članek z naslovom Ustrelitve na meji (poskus ovadbe). V tistem članku pa je med drugim pisalo: »Ilegalni prehod čez državno mejo je praviloma prekršek in le izjemoma v svoji kvalifikatorni obliki kaznivo dejanje. Oseba ali neorganizirana skupina oseb stori prekršek, če je (med drugim) brez dovoljenja v mejnem pasu zunaj območja mejnega prehoda ali pa prestopi oziroma poskuša prestopiti državno mejo izven navedenega območja. Takšen tako imenovani ilegalni prehod naše državne meje je torej zakonodajalec že leta 1979 ocenil za družbi oziroma državi le malo nevarno dejanje, zaradi česar je zanj predpisana tudi zelo nizka kazen.« In še: »V 149. členu zakona o kazenskem postopku je zapisano, da morajo občani za uresničevanje družbene samozaščite naznaniti kazniva dejanja, za katera storilca preganjajo po uradni dolžnosti. Ker na podlagi dosedanjih ugotovitev sumim, da je šlo pri številnih dosedanjih ustrelitvah na meji (o katerih sem informiran le prek sredstev javnega obveščanja) za kazniva dejanja umora ali telesne poškodbe s strani vojaških oseb, ki so streljale v bežeče civiliste, je pričujoči sestavek tudi nekakšna javna ovadba teh kaznivih dejanj...«

Bil je mlad, pogumen in drzen

In kaj Dežman na podlagi omenjenega članka danes predlaga predsedniku vlade: »Dr. Cerar, ko ste leta 1990 s skupino študentov raziskovali te umore, ste pogumno in odločno predlagali, da bi zoper storilce vložili ovadbo, saj je jasno, 'da spadajo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS kot pa v izvrševanju ustave in zako­nov'. Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: 'Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj pe­tih let.' Vaš predlog je naletel na gluha ušesa. Vendar se časi spreminjajo in zdaj imate lepo priložnost, da kot odrasel moški na visokem položaju uresničite zamisli skromnega, a drznega in prodornega mladeniča. Glede na vaše odlično stališče iz leta 1990 vas, dr. Cerar, prosim, da bi spodbudili gospoda Branka Maslešo, da bi le našel dovolj moči in spoznal, da je bilo njegovo zanikanje zločinov na meji nadvse sporno dejanje in da naj zoper sebe in druge sodelujoče pri ubojih na meji napiše ovadbo (s temi zločini se je, na primer, še pred leti javno hvalil general Marijan Kranjc).«

Dežman v nadaljevanju Cerarja še pozove, naj novo državno vodstvo (nova slovenska vlada) vnovič presodi, ali lahko človek, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi vrhovno sodišče: »Dr. Cerar, prav tako si dovolim, da vam predlagam, da opozorite svoje kolege, da se tako odločno kot vi opredelijo do zločinskih dejanj v naši preteklosti, ki jih slovensko pravo še ni bilo sposobno obsoditi in ki zato hudo bremenijo slovensko prihodnost.« Svoje pismo konča takole: »Dr. Cerar, verjamem, da bi vaš tovrstni zgled lahko opogumil druge pravnike, katerih predniki so sodili v stalinističnih sodnih procesih in zagrešili stotine zločinskih sodb, ki so bile mnoge že razveljavljene, žrtve pa rehabilitirane. Vendar zločinski sodniki niso bili obsojeni. Tako tudi slovensko pravo ohranja stanje, ki ga je Tine Hribar označil kot 'zločin brez zločincev'. In dokler bo tako, bo senca zločina in tistih, ki ta zločin branijo, zavirala razvoj slovenske družbe v pravno, demokratično in na spoštovanju človekovih pravic temelječo državo.«