»Korenine so pomembne,« je prepričana Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje, ko opisuje izkušnje z obiskovalci, ki tudi prek njih iščejo svoje prednike. Pred leti so bili to ljudje, ki so Kočevsko zapustili najpozneje v začetku druge svetovne vojne, potem so se sem vračali njihovi otroci, danes že vnuki. »Tudi zdaj, ko sem prihaja že tretja generacija, iščejo tisti manjkajoči delček, da bi postali celota,« pravi. Po navadi jih boli, če po vseh teh desetletjih in po tako razburljivi zgodovini, kot jo ima Kočevska, groba ni več ali pa celo ni več pokopališča.
Slovo od mrtvih
Zgodba, ki je tako značilno kočevska, je seveda zgodba o nekdanjem nemškem govornem otoku, o kočevskih Nemcih. Ti so bili v te gozdnate kraje naseljeni v 13. in 14. stoletju in so na okoli 800 kvadratnih kilometrov velikem območju živeli 600 let. Potem pa so se konec leta 1941 in v začetku 1942. množično – odšlo jih je okoli 12.000 – izselili »nazaj v rajh«. Večino premoženja so prodali italijanski družbi Emona, nekaj malega so odnesi s seboj, pokopališča in nagrobniki pa so ostali. Da odhod kočevskih Nemcev ni bil lahek, govorijo številne zgodbe. In tudi fotografije, kot je tista iz Gotenice, kjer so imeli pred odhodom mašo na pokopališču, da so se poslovili od svojih mrtvih.
»Čeprav je večina od 39 pokopališč izravnana z zemljo ali pa so nagrobnike kočevskih Nemcev odstranili, so pokopališča najpomembnejši materialni ostanki, ki pričajo o obstoju kočevskih Nemcev sredi slovenskega ozemlja,« so v knjigi Pokopališča in nagrobniki kočevskih Nemcev zapisali avtorji Mitja Ferenc, Gojko Zupan in Mateja Bavdaž. V knjigi, ki je izšla leta 2002, so avtorji na nekdanjem kočevarskem jezikovnem območju evidentirali 41 pokopališč, kjer so našli 523 nemških nagrobnikov z 821 imeni. Pokopališča so razvrstili v pet skupin po ohranjenosti – od tistih, ki so ohranila namembnost in so na njih še ohranjeni nagrobniki kočevskih Nemcev, pa do tistih, ki so jih popolnoma zravnali z zemljo in jih je v številnih primerih prerasel gozd.
Nagrobniki kot gradbeni material
To, da številnih pokopališč preprosto ni več, ni presenetljivo, saj se je kulturna krajina na Kočevskem izjemno spremenila: od 177 naselij jih je bilo 112 požganih ali kako drugače uničenih, tako da jih danes ni več oziroma je ostala le hiša ali dve. »Veliko je naselij, ki so še zapisana v uradnih seznamih naselij Republike Slovenije, vendar bi danes tam le težko našli kakšno njihovo sled,« piše dr. Mitja Ferenc v knjigi Kočevska – pusta in prazna, ki je izšla leta 2005. Podobno se je dogajalo s sakralnimi objekti: od 123 cerkva in kapel v 17 župnijah jih je danes ohranjenih le še 28.
Cerkve, kapele in tudi pokopališča pa niso izginjala le v vojni vihri, ampak so jih vse tja do leta 1957 množično uničevali. Cerkve in kapelice so izginjale celo tako temeljito, da se na ogromnem območju krajevne skupnosti Kočevska Reka ni ohranila niti ena. Gradbeni material, ki je ob tem nastal, so reciklirali. Tudi nagrobnike. »Zmleli so jih in uporabili za nasutje cest, dvorišč in tudi kot kamenje za gradnjo škarp ali stopnic,« pravi sogovornica. Takrat so bili spomeniki in vse, kar je bilo povezano s kočevskimi Nemci, nekakšen nebodigatreba, saj je bilo vse, kar je bilo nemško, slabo.
Obledeli spomin
Toda nagrobni spomeniki so zgovorni pričevalci zgodovine tega območja, saj se prek njih kaže tudi gospodarstvo obdobja, v katerem so nastali. Nekateri pričajo o bogati železarski tradiciji na Dvoru, drugi so narejeni iz domačega apnenca, spet tretji so svojce pokopali pod dragocenejšimi spomeniki. »Tu sta delovali dve kamnoseški delavnici, ena v Stari Cerkvi, druga v Štalcerjih. Slednjo so, kot da bi to bila reklamna poteza, ovekovečili tudi na razglednici,« pravi Vesna Jerbič Perko.
Raznolikost te dediščine je zdaj mogoče videti na pokopališču v Starem Logu pa v Koprivniku, Zajčjem Polju, Dolgi vasi, Kočevski Reki... Še preden se je zanje v devetdesetih letih začela zanimati stroka, so za stare nagrobnike najprej skrbeli posamezniki, ljudje, ki jim je bilo mar za nagrobnike ljudi, ki jih niso poznali, a so bili pokopani v tej zemlji. Kajti nagrobniki so del zgodovine Kočevske in tudi ljudi, ki zdaj tam živijo. Vendar pa ta v kamen ujeta preteklost počasi a vztrajno izginja, tudi če ni več nikogar, ki bi jo načrtno uničeval. Zato Občina Kočevje že nekaj let v sodelovanju s kočevskim kamnoseštvom Erjavec vsako leto obnovi nekaj starih nagrobnikov, ki jim mojstri podaljšajo rok trajanja. Kajti nagrobniki stojijo na dežju in vetru, kjer jih v ostri kočevski klimi z vročimi poletji in mrzlimi zimami načenja zob časa. Spomin bledi in izginja...
| Nagrobniki še izginjajo A tudi če sta za večino izginulih vasi in cerkva krivi vojna in politika takoj po vojni, nagrobniki izginjajo tudi zdaj. Leta 2007 jih je na pokopališču v Novih Lazih izginilo sedem. »Ti nagrobniki nimajo lastnikov, tako da ni nikogar, ki bi izginotje prijavil, potem ko spomenik izgine,« pravi Vesna Jerbič Perko. |
