Pri založbi Goga je izšel prvi monumentalni slovenski ep Vrata nepovrata, ki ga je več kot 20 let pisal vrhunski pesnik in profesor Boris A. Novak. Gre za izjemno delo v svetovnem merilu, ki prihaja v treh knjigah: Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš. Celotno delo združuje 40.000 verzov. Ep je zvrst, ki že več stoletij velja za mrtvo, stroka je vzpostavila predsodek, da jih v sodobnem času ni mogoče pisati, da pripadajo antiki in srednjem veku. Boris A. Novak nam je zaupal, da nobena zvrst ni tako živa kot tista, ki je imela privilegij, da si nekaj stoletij spočije. »Kljub vsemu tehnološkemu napredku, ki je naš način doživljanja časa skrajno dramatiziral in skrajšal na izjemno kratke časovne enote koncentracije, v našem podzavestnem spominu še zmeraj tli način pripovedovanja zgodb iz prvotne človeške skupnosti iz prazgodovinskih časov, celo iz časov pred iznajdbo pisave, ko se je človeški spomin, tudi spomin skupnosti, prenašal predvsem z verzi.« Ti so morali biti ritmično urejeni, tudi ker so si jih morali pripovedovalci teh verzificiranih zgodb zapomniti na tisoče. »Ta prastari način pripovedovanja zgodb sem obnovil v epu Vrata nepovrata, ki sem ga podnaslovil z epos, kar je starogrška beseda za zgodbo. Tako sem še bolj poudaril zgodbeno, pripovedno naravo tega dela.« Avtor nam je povedal, da je že v prvih obdobjih svojega pisanja čutil potrebo po upesnitvi celote sveta, po preseganju principa fragmentarnosti, ki je značilen za liriko in je bil značilen tudi za avantgardistične eksperimente, pri katerih je sodeloval v 70. letih. »Moja zgodnejša lirska pesniška besedila so težila v zvrst lirske pesnitve (zbirka treh pesnitev Hči spomina iz leta 1981 ali 1001 stih iz leta 1983). Pozneje sem začutil potrebo, da bi to celoto sveta in zgodovine zajel na bolj pripoveden epski način in sem začel leta 1992 pisati ep, ki je zdaj doživel svoj sklep.« Tovrstna dela so danes zelo redka, v zadnjih desetletjih sta nastali le dve, Omeros nobelovca Dereka Walcotta in Vrata nepovrata. »Nekakšen uvod v ep je bila zbirka z nenavadnim naslovom Mom: mala osebna mitologija, ki je izšla leta 2007. V pesmih te zbirke sem odkril, da je mogoče v verzih povedati neprimerno več, kot sem si predstavljal, da lahko združim čustveno liriko in divje pesniške podobe z najbolj stvarnimi podatki, da bi zarisal zgodovinsko dogajanje, in takrat se mi je odprla dokončno tudi možnost, da zgodovino upesnim predvsem skozi zgodbe. Prepričan sem, da resnico zgodovine ne razumemo toliko skozi abstraktne razlage o množičnih procesih in gibanjih kot skozi zgodbe naših prednikov, ki se prenašajo iz generacije v generacijo in ki nam ponujajo neki temeljni ključ za razumevanje preteklih časov in seveda tudi našega lastnega ravnanja in doživljanja sveta. Zato sem ta način pripovedovanja zgodovine definiral z novo tvorbo, neologizmom zgodbovina. Imam se za zgodbovinarja.«
Naš največji strokovnjak za epiko in tragedijo Janez Vrečko je ugotovil, da je za epe med drugim značilen pogovor z mrtvimi in sestop v zagrobni svet. »To velja za ep Gilgameš, to je značilno za homersko epiko in seveda tudi za Danteja, ki mi je bil neke vrste vodnik pri pisanju epa in seveda pri pogovorih z mrtvimi. Pri tem mi je jezik podaril rimo, ki je postala eno izmed glavnih pomenskih in zame tudi čustvenih osišč tega dela, namreč rimo, Dante – ante: Ante je ime mojega očeta, ki mi je pripovedoval zgodbe o prednikih, o zaporih, na katerega je bil obsojen 23-krat, o partizanščini, kjer je doživel vse mogoče kot eden prvih partizanov, ki pa ga je glavni štab obenem dvakrat obsodil na smrt. Na neki način sem bil programiran od otroštva naprej, da vse ta zgodbe povem, da jih zapišem. V epu postane Ante moj prvi pripovedovalec in Dante moj pesniški oče, tako da sem pod njunim varstvom korakal skozi svetove mrtvih. In jih prikliceval s pesniško besedo v življenje.« Avtorjeva potreba po upesnitvi življenjske zgodbe prednikov je bila povezana s smrtjo njegovega očeta leta 1991, ki je eden izmed glavnih akterjev epa, in smrtjo matere leta 2008. »Takrat sem se spet vrnil k epu in ga nisem več spustil iz rok oziroma me ep ni več izpustil iz krempljev, tako da sem pravzaprav zadnjih 10 let intenzivno delal.« Zdaj ima občutek, da je šla ta velika ladja svojo pot, on pa jo gleda z obale. »To bo obenem pogled ponosa in seveda žalosti, slovesa, to delo gre zdaj svojo pot in bo čedalje manj odvisno od mene. Nekaj stvari bi rad še popravil pri ponatisih, ampak delo gre svojo pot.« Slovenci smo z Vrati nepovrata povzdignjeni med narode, ki se lahko pohvalijo z lastnim epom, ki je poleg osebne zgodbe avtorja ovekoveči tudi našo zgodbo.
