Zgodba Primorcev in Istranov v Prekmurju

Vas Pince Marof – Leži nekaj minut vožnje iz Lendave, med mejnim prehodom Pince in Muro. V kljunu slovenske kokoši. Če to ni zadosten razlog za skok do tja, je zagotovo spominska hiša muzej, ki je, čeprav na pogled le skromna lesena baraka, nekaj posebnega. Enkratnega!

Posebna je tudi vas, čeprav je podobna drugim značilnim prekmurskim ravninskim naseljem. Kajti v izjemno težavnih razmerah so jo postavili begunci iz Posočja in Istre, podobno kot so si skromna bivališča uredili tudi drugi sotrpini v bližnjih vaseh Benica in Petišovci. Sem so prišli, potem ko so jih leta 1915 avstrijske oblasti evakuirale z območja soške fronte in jih razselile po begunskih taboriščih v notranjosti države. Po vojni se jih večina ni mogla vrniti v razdejane domačije v krajih, ki so ostali v Italiji.

Kot brezdomci so ti Primorci in Istrani videli upanje v kolonizaciji prej madžarske zemlje v okolici Lendave, ki je po Saintgermainski pogodbi pripadla Kraljevini Jugoslaviji. Odšli so tja, ne da bi vedeli, kaj jih čaka. Sprva brez živine in skoraj goloroki so začeli kmetovati in si urejati življenje.

Vztrajali so in preživeli na rodovitni, a poplavni zemlji ob Muri. Ko je bilo za njimi najhujše, je prišla druga vojna in madžarski okupatorji so jih odpeljali v Šarvar in druga taborišča, njihovo zemljo in hiše pa dodelili madžarskim kmetom iz sosednjih vsi. Enaka usoda je doletela tudi primorske družine v Dolgi vasi, Kamovcih in drugod, kamor so zlasti v 30. letih pribežali pred fašističnim nasiljem.

Ta skupna tragična in obenem herojska zgodba Primorcev in Istranov v Prekmurju povezuje tudi vse, kar so zbrali, da bi se ohranilo. Leta 2011 so namreč pri Vaškem domu Pince Marof postavili barako, ki ji je bila za zgled edina še ohranjena od hiš, kakršne so si Beničani, razstavljene na dele, pripeljali iz taborišča v Strnišču, kjer so se znašli po koncu vojne. Tako je leta 1922 nastalo barakarsko naselje Benica in čez tri leta okrog opuščenega velikega grofovskega hleva, kjer se našli prvo zavetje, še vas Pince Marof. Primernejšega okolja za ohranjanje spomina, kot je baraka, si preprosto niso mogli zamisliti!

Slišal sem, da so razstavo v zadnjem času razširili še na prostor pred barako in da je veliko novega tudi v notranjosti, zato sem znova šel pogledat. Pospremil me je Stanko Bensa, avtor knjige Od Soče do Mure, ki me je spodbudila, da sem se že leta 2012 odpravil po sledi v njej opisane komaj verjetne zgodbe. Gospod Bensa je s hčerko Branko – podpredsednico Društva Primorcev in Istranov v Prekmurju, ki mu predseduje Vlado Radikon iz Dolge vasi – tudi med najzaslužnejšimi za nastanek te edinstvene zbirke pričevanj. Ker se v njej prepleta toliko vsebin, ji niso mogli dati enega imena, ampak je oboje: spominska hiša in muzej.

Že od daleč vidim, da je pod nadstreškom pri vhodu, kjer je tudi prostor za druženje, urejena zbirka poljedelskih orodij in strojev, ki so si jih prvi naseljenci večinoma tudi sami izdelali. »Dva pluga, čistilec pšenice, lesena in železna brana, kmečki voz, sejalnik za koruzo, drapač in osipalnik, jarma za eno in dve kravi,« našteva gospod Bensa, ko se sprehodiva med pripravami in pripomočki. »In za temi mizami,« še doda, »se nas ob posebnih priložnostih od sto dvajsetih članov društva zbereta kakšni dve tretjini!«

V notranjosti je na stenah več mizarskega in drugega orodja, na mizah, policah in v predalih več knjig, dokumentov in drobnih osebnih predmetov, kot sem jih videl prvič. Gospod Bensa opozori še na veliko, mehko in toplo pernico na postelji: »Take pernice so v ostrih zimah, dokler je primanjkovalo lesa za ogrevanje, reševale življenja!«