PIRAN – »Solinarji običajno začnemo delati ob 7. zjutraj, če se napoveduje vroč dan, pa še prej. Tam nekje do sredine dneva z lesenim strgalom gavero spravljamo sol na kupčke, v katerih je je po okoli 50 kg. Za hojo po kristalizacijskih bazenčkih kavedinih uporabljamo posebne lesene natikače taperine, da ne poškodujemo skrbno in skozi vse leto pripravljane podlage oziroma petole, ki je najbolj zaslužna za cenjeno kakovost piranske soli ter tudi za to, da je tako lepo bela. Ko se sol na kupčkih odcedi, jo naložimo na solinarske vozičke karele in po tirih zvozimo na prostor za shranjevanje,« pod žgočim soncem sečoveljskih solin prvi del svojega delovnika opisuje 54-letni Osman Dedić iz Parecaga. Je eden od 15 solinarjev na teh solinah, ki jim dela v teh dneh res ne manjka.
Solinarji od 12. do 14. ure, ko sonce najbolj žge, v senci solinarskih hišk pomalicajo in malo počivajo, nato pa se posvetijo dolivanju morske vode v kavedine. Ta gre prej v približno treh tednih skozi tri bazene, v katerih se zgosti oziroma se v njej koncentracija soli že toliko poveča, da se v kavedinih kaj hitro začne kristalizacija soli, to pa, če jim je vreme prizanesljivo z dežjem, pobirajo naslednji dan.
»Pravilno dolivanje vode je zelo pomembno, saj po eni strani kavedini ne smejo postati suhi, ker to poškoduje petolo, po drugi pa je mora biti ravno prav, da po njenem mešanju z gavero naslednji dan nagrebemo kupčke nove soli,« pojasnjuje. In kako nastaja tisti v kulinariki zadnje čase tako cenjen solni cvet? »Pobiramo ga v popoldanskih urah, ko se na površini vode v kristalizacijskih bazenih pojavi kot koprena tanek sloj soli. To so majhni in od običajne soli lažji kristali. Skrbno jih poberemo ročno s solinarsko mrežico fioreto. Če so razmere ugodne, vsak solinar nabere tudi do nekaj deset kilogramov solnega cveta na dan,« zavzeto pove solinar, čigar delovni dan se lahko zavleče tudi do 21. ure.
Poletno pobiranje soli je glavni čar solinarstva, njegov vrhunec, nekakšna atrakcija, na katero se skrbno pripravljajo vse leto. Vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline in namestnik direktorja Solin mag. Andrej Sovinc pravi: »Solinarji radi rečejo, da se sol dela pozimi oziroma vse leto, ne samo poleti. Res je tako. Imamo kar 30 zaposlenih, ki vse leto vzdržujejo nasipe, zapornice, lesene obloge, solna polja in podobno. Ti ne pobirajo soli, tako kot je ne vodarji, ki vsako jutro in še čez dan obhodijo vse bazene, odpirajo vodo in jo zapirajo, da v njih nastaja primerna koncentracija soli. Sol pobira le 15 najbolj opaznih solinarjev, ki skrbijo vsak za svoje kavedine, pri tem pa vse delajo ročno ter z orodji, ki se tu uporabljajo že stoletja.«
In kakšna je skrivnost vse bolj cenjene piranske soli? »V solinah po Mediteranu se sol dela na blatni podlagi. Blato prodira v sol in jo zamaže, zato je rjava, pri nas pa za podlago uporabljamo solinsko blato fango, ki se v kanalih s slano vodo sčasoma bogati in postane žlahtno. Pred sezono ga skrbno razmažemo po kavedinih, ga ravnamo in previdno polivamo z morsko vodo, da hranimo mikroorganizme in alge v njem. Tako nastane trdna podlaga petola, ki pri pobiranju soli ločuje blato od soli. Blato ne more v sol, je ne zamaže, hkrati pa je sol bogatejša z minerali. Petola je živa podlaga z organizmi, okoli katerih nastane mehurček, ki preprečuje, da bi jih sol požrla. Organizmi obenem izločajo sladkorje, zato se govori, da je piranska sol sladka ter že od srednjega veka nadvse cenjena,« pojasnjuje Sovinc.
V zadnjem obdobju naredijo v povprečju 3000 ton soli na leto, vse pa je seveda odvisno od vremena, pred nekaj leti so jo nagrebli le 150 ton. Letos so jo zaradi dežja začeli pozno pobirati, sredi julija. Ocenjujejo, da bo letina verjetno količinsko povprečna, pa bo zaradi letos še zlasti skrbno pripravljene petole toliko kakovostnejša.
In prav kakovost piranske soli je tisto, zaradi česar si vse bolj odločno odpira pot v svet, o čemer direktor Solin Klavdij Godnič pravi: »Dober glas seže v deveto vas, tako da piransko sol prodajamo že v 12 državah, od Japonske do ZDA.«
Solinar za en dan |
