Zemljovid, kako daleč beseda slovenska seže

VELIKE LAŠČE – Verjetno bi bila zgodba o Petru Kozlerju, ki se je rodil 16. februarja 1824 v Kočah pri Kočevski Reki, drugačna, če ga ne bi kot sedemletnega fantiča poslali na Slemena, na Sv. Gregor, kjer se je poleg kočevarščine, ki se je je naučil doma, srečal s slovenskim jezikom in slovenstvom. »Ta idilična pokrajina ga je za vedno zaznamovala, saj se je pozneje, ko je začel pisati, podpisoval s psevdonimom P. Slémenski, po gorskem slemenu, na katerem stoji vasica Sv. Gregor,« razlaga Ivan Kordiš, kustos Pokrajinskega muzeja Kočevje in avtor razstave o Petru Kozlerju. To obdobje je Petra Kozlerja pripravilo na poznejši čas, ko je srečal Franceta Prešerna in druge narodne buditelje.

Kozlerjevi so bili kočevarska družina. V zgodovino se je zapisala s podjetnim Janezom Kozlerjem II., ki se je ukvarjal s krošnjarstvom in trgovino z južnim sadjem. Pravzaprav je iz nič, a z veliko podjetnostjo – ko so bili vsi prehodi čez Alpe zasneženi, je na Dunaj pripeljal pomaranče – ustvaril precejšnje bogastvo in postal eden najpremožnejših ljudi tedanje Kranjske. Z dvema ženama je imel šest otrok, Peter je bil najmlajši. Rodil se je v Kočah pri Kočevski Reki, kjer je družina živela do leta 1827, ko so se preselili na grad Ortnek.

Peter Kozler je po prvih učnih urah pri Jakobu Jerinu obiskoval šole v Ljubljani, kjer je bival pri licealnem profesorju Janezu Kersniku, dedu Janka Kersnika, »kjer se je dodobra izuril v slovenščini«. Potem ga je oče poslal v Padovo in Pavio na študij logike in fizike, nato je šel na Dunaj študirat pravo. Tam se je povezal s Slovenci, ki so imeli izjemno pomembno vlogo pri prebujanju slovenske narodne zavesti: dr. Francem Miklošičem, Matejem Cigaletom, Matijo Dolencem, Jurijem Jenkom in mnogimi drugimi. Leta 1848 so s slovenskim zborom Slovenija prevzeli vodilno vlogo v gibanju za združitev vseh Slovencev. Društvo je pripravilo politični program Zedinjena Slovenija, ki vsebuje tri znamenite točke slovenskega narodnega programa: združitev Slovencev v eno državo z lastnim parlamentom, uvedbo slovenskega jezika v urade in šole ter nasprotovanje vključitvi v nemško državo.

Kustos Kordiš opozarja še na pomembno podrobnost iz življenja Petra Kozlerja: »Domneva se, da je z Antonom Globočnikom, tajnikom društva Slovenija, na podlagi kranjskega deželnega grba belo, modro in rdečo določil za barve slovenske narodne zastave.«

Kako zagreti so bili prebuditelji, kaže tudi dogovor, ki so ga aprila 1848 sklenili Kozler, Matija Vertovec in Matija Dolenc. Dogovorili so se, da bo vsak sestavil »kako slovstveno delo«, ki bo pomagalo prebujanju slovenskega naroda. Matija Vertovec je v Novicah objavljal članke o slovenski in svetovni zgodovini, pravnik Matija Dolenc je skupaj z Miklošičem in Cigaletom sestavil slovansko pravno terminologijo, Kozler pa se je začel ukvarjati z »zemljepisji«.

Za 24-letnega pravnika je bila to obsežna naloga, saj naj bi »zemljovid slovenske dežele«, kot je zapisal Kozler, »kolikor se da, natanko kazal, kako dalječ beseda slovenska seže«.

Kozler po izobrazbi ni bil ne geograf in ne kartograf, poudarja Kordiš, »zagotovo pa se je med študijem v Italiji seznanil z geografijo in kartografijo, ki sta bili v tistem času privesek drugih znanosti«. Takoj je začel zbirati obsežno gradivo, saj je bilo zemljevidov s slovenskimi kraji malo oziroma je obstajal le dvojezični za Kranjsko, ki ga je pripravil slovenski farmacevt, naravoslovec in kartograf Henrik Karl Freyer (1802–1866). Peter Kozler je moral pri sestavljanju svojega zemljevida zbrati in preveriti okoli 4000 slovenskih krajevnih imen.

Dvakrat prepovedani zemljevid

Poskusni odtis je Peter Kozler pokazal leta 1849 na predavanju v Freyerjevem znanstvenem krožku v Ljubljani. Potem pa je med dunajsko oktobrsko revolucijo leta 1848 že precej dodelana medeninasta plošča izginila. Našli so jo po treh letih, tako da je Peter Kozler lahko nadaljeval delo in so nov poskusni odtis natisnili leta 1852. Toda decembra so avstrijske oblasti zaplenile in zapečatile vseh 422 že natisnjenih zemljevidov in tisoč listov grbov slovenskih dežel. Razlog: ker govori o neobstoječi politični tvorbi in ruši zakonito zvezo avstrijskih kronovin. Petra Kozlerja so zaradi veleizdaje postavili pred vojaško sodišče. »Sporni so bili naslov zemljevida, uporaba izključno slovenskega jezika in označena slovenska narodnostna meja,« pravi Kordiš.

Nekaj mesecev pozneje je bil oproščen vseh obtožb. Ponovno je zaprosil za dovoljenje za prodajo zemljevida in predlagal celo spremembo naslova, vendar mu niso ugodili, ker naj bi to bila propaganda slovenskega narodnega gibanja. Vladna prepoved izdaje in prodaje zemljevida je bila preklicana šele konec leta 1860. Namesto 422 se je ohranilo le 318 izvodov zemljevida, nepopolne so bile tudi priloge. Zato je Kozler marca 1861 dal dotisniti manjkajoče, ljubljanska policija pa je prodajo znova prepovedala. Dunajsko policijsko ministrstvo je prepoved razveljavilo šele junija 1861.

Prvi ponatis je sledil že leta 1864, potem še eden konec istega leta, nato leta 1871. Šele dobrih 100 let pozneje je Zemljovid slovenskih dežel spet postal zanimiv, saj so sledili reproducirani ponatisi v letih 1975, 1979, 1989, 1992, 1995 in 2013 ter faksimile v letih 2002 in 2012.

Zemljevid je v času nastanka doživel velik uspeh. »Po doslej znanih in dosegljivih podatkih je eden redkih, če ne celo edini zemljevid med tako imenovanimi nezgodovinskimi narodi tedanje Evrope,« pravi Kordiš. »Med Slovenci tedanje dobe je bil zaradi nacionalnega naboja zelo popularen, pa tudi danes še vedno velja za eno od svetinj slovenstva. Z njim je Peter Kozler preroško napovedoval samostojno slovensko državo, ki smo so si jo Slovenke in Slovenci izborili šele 130 let pozneje, leta 1991.«