V Ljubljani se je zgodila ulica. Pravzaprav dve. Ulica, za katero smo vsi slišali, če je že zasedli nismo, je bila trg. Kongresni trg. Ultimativna točka množičnih protestov v slovenski prestolnici. Bilo je napovedano, organizirano, civilizirano, skratka: skrajno – obzirno. Zagorela je (ena) bakla, nekdo je nekoga odrinil, par so jih popisali. Hudirja, najbrž so stopili s pločnika. Škodo demonstracij proti varčevanju za vsako ceno so šteli v centih.
Na drugem koncu Ljubljane, v Šiški, je šel narod prav tako na ulico. V Gotsko ulico. Na precej manj ugledni lokaciji je nekaj sto ogorčenih ljudi v tisočih evrov preštevalo škodo, ki bi jih lahko doletela. Vzorec je znan iz številnih sosesk po državi: spretni podrepniki, pardon podjetniki, stanovalcem, ki so zaspali na lovorikah nekdanjih hudih hišnikov, pred nosom speljejo parkirišča. Nato jih lepo zapakirajo in ogradijo z rampami. Ki jih dvignejo le evri, kajpak. Finančno ni bolj žive mrtve narave, kot so parkingi v mestih.
Definitivno ni več časov brezskrbne otroške igre na dvoriščih pred bloki, ko so mame z balkonov klicale h kosilu, če to ni zaleglo, pa fotri h kuhalnici, časov, ko so dečki in deklice snažilk in direktoric skupaj nabijali fuzbal, nabirali prtičke ter se igrali zemljo krast. Najbrž jih tudi nikoli več ne bo. Vsaj ne na tem svetu. Zelenice so ovenele v oklepu parkiranega pleha, ozemlja nekoč svobodnega gibanja so zaprli s tisoč in eno rampo.
Osvajanje prostora je pač osnova kapitalizma, a v šišenskem primeru je sodišče prepovedalo ograjevanje in izdalo začasno sodno odredbo: podjetji morata zaradi domnevne nezakonitosti takoj prenehati postavljati zapornice, že nameščene pa spustiti.
Prepotentnih zaporničarjev to seveda ni ganilo. Mirno so preslišali sklep pristojnih organov. Razumeli so šele jezik, ne jezik, gobec ulice. Drugače pri nas očitno ne gre. Zato je vsak upor uboge gmajne v gotskih ulicah pomemben. Vsaj tako kot uradna sindikalna povorka na Kongresnem.
