LJUBLJANA – Na precej zaprašeni polici sem našel še bolj zaprašen imenik. Enkrat na leto ga je pripravljal Tanjug, torej Telegrafska agencija nove Jugoslavije. Imenik ima letnico 1981. Pripoveduje o stanju jugoslovanske oblasti neposredno po smrti maršala Tita.
Milan Kučan je bil takrat star 40 let, Janez Zemljarič 53, France Popit 60, Mitja Ribičič pa 62 let. Ker je bil Tanjug ogromna institucija, ki je v najbolj razkošnih časih štel več kot tisoč zaposlenih, je imenik sestavljen zelo pedantno. Opisuje, kdo v SFRJ zaseda katero funkcijo. Kdo so člani Centralnega komiteja zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ), kdo vodi skupščino, kdo sedi v predsedstvu in kdo je kdo v izvršnem svetu, kakor se je tedaj imenovala vlada. Poroča o federaciji in vsaki republiki posebej. Ker je socialistični sistem namesto strank ponujal članstvo v t. i. družbenopolitičnih organizacijah, imenik pedantno našteva tudi šefe socialistične zveze delovnega ljudstva, sindikatov, borčevske organizacije in ZSMS.
Telefonski imenik
na nočni omarici?
Če človek prebira zgolj imena in priimke, je to najbolj dolgočasna reč na svetu. A hkrati imenik poroča o jugoslovanski in slovenski nomenklaturi. Izraz nomenklatura opisuje strukturo moči, ki je vladala nekdanjim socialističnim državam. Taki seznami postanejo zanimivi, če jih je mogoče brati kot strukturo moči. Ljudi, ki imajo posebno moč, posebne privilegije in so posebno dobro organizirani, lahko razumemo tudi kot omrežje.
Superfunkcionarji
Med 200 imeni iz Slovenije je bilo nekaj takih, ki so opravljali funkcije v več organih hkrati. Predsednik izvršnega sveta Janez Zemljarič je bil hkrati tudi član CK ZKJ. Tudi predsednik skupščine Milan Kučan je bil član CK. In Mitja Ribičič, prvi mož socialistične zveze, ki je bil še član republiškega predsedstva. France Popit, ki je postal predsednik slovenskega CK že leta 1968, je bil leta 1981 hkrati član slovenskega predsedstva.
Recimo, da so bili ljudje, ki so hkrati sedeli v več organih, nekakšni povezovalci. Tanjugov seznam postane precej bolj zanimiv, če poskušamo ugotoviti, kako so bili organi, ki so sestavljali sistem socialističnega samoupravljanja, medsebojno povezani. Sedem članov vlade, ki jo je tedaj vodil Janez Zemljarič, je sedelo tudi v CK. Tam so sedeli tudi štirje člani slovenskega predsedstva, trije člani vodstva sindikatov, dva člana vodstva SZDL, predsednica vrhovnega sodišča, predsednik skupščine, predsednik gospodarske zbornice in predsednik zveze borcev. Zanimivo pa je, da članica centralnega komiteja ni bila predsednica mladinske organizacije Darja Colarič. A ne gre za to, da bi bili mladinci že tedaj malce sumljivi. CK je bil postavljen na vsake štiri leta, zato je leta 1981 tam sedel njen predhodnik.
Pajek priskoči na pomoč
Ko imamo pred seboj omrežje, lahko z matematičnimi operacijami izračunamo tudi, kdo je glavni. Najbolj pomemben je tisti, ki je hkrati najbolj povezan z vsemi preostalimi in jim je najbližji. Kako se to izračuna? Če s podatki dovolj časa krmite računalnik in če osebe s seznama povežete z organi, v katerih ti posamezniki delujejo, se pred vami izriše velika pajčevina. Ko jo obdelate s programom za analizo omrežij, ki se imenuje Pajek, izdelala pa sta ga Vladimir Batagelj in Andrej Mrvar, se pajčevina spremeni v nov seznam. Ta šele pove, kdo je prav v središču strukture moči in kdo nekoliko manj.
Ko sem začel računalnik pitati s podatki, sem pričakoval, da bo stroj na koncu znanstveno potrdil domnevo, da je bil leta 1981 v središču vesolja samoupravnega socializma France Popit, takrat šef slovenske partije. A čakalo me je presenečenje. Čisto v središču je bil Janez Zemljarič, takrat predsednik izvršnega sveta. Zemljarič je bil hkrati tudi član manj znanega organa, sveta za varstvo ustavne ureditve. Ta organ je deloval pri predsedstvu republike, ukvarjal pa se je z risanjem mej med dejanji, ki so politično sprejemljiva, in tistimi, ki so nedopustna. S tistim, kar se je znašlo onkraj meje dopustnosti, se je potem ukvarjala služba državne varnosti, znana tudi kot Udba. Zemljarič je bil, preden je postal predsednik vlade, sekretar za notranje zadeve. Še pred tem pa je bil šef slovenske službe državne varnosti.
France Popit pa je bil »samo« predsednik CK in član slovenskega predsedstva. Ni bil prav v središču. In v resnici je njegova zvezda na začetku osemdesetih let začela ugašati. Leta 1982, ko so člani oblastnih struktur zamenjali položaje, je France Popit postal predsednik slovenskega predsedstva. Zveni sicer ugledno, kakšne posebne moči pa ta organ ni imel.
A zdi se, da so sredi osemdesetih v eni od točk labirinta samoupravnega socializma ugotovili, da je Zemljarič v Sloveniji postal premočan. In ko je nekdo premočan, obstajata dve rešitvi: ali ga odstavijo ali »napreduje«. Zemljarič je napredoval. Postal je podpredsednik zvezne vlade, ki jo je vodila Milka Planinc.
Pajek je poskrbel še za eno presenečenje
Leta 1981 je bil CK sicer strašansko pomemben organ. Ni pa bil prav v središču. V središču je bila Zemljaričeva vlada. Kadri iz njegove vlade so bili pomembni člani CK, hkrati pa so vodili svoje sekretariate in komiteje, organe, ki jim danes pravimo ministrstva.