MALI KAMEN – Mladostniške sanje zdaj 24-letne Tanje Kodrič, da se bo med študijem lahko posvetila plesu, ki ga obožuje, je pred sedmimi leti odpihnila kruta resničnost. Zaradi kostnega raka, in ker so ga pozno odkrili, je ostala brez leve noge. Od zavarovalnice je dobila osnovno protezo, s katero se je mučila, nato je eno leto hodila brez nje, le z berglami. Potem je prek vseslovenske akcije zbiranja zamaškov prišla do sodobne proteze, ki ji omogoča, da hodi na fakulteto v Mariboru, kjer končuje študij psihologije in kjer ima tudi fanta.
Grenki spomini
Tanjo je rak poiskal pred dobrimi sedmimi leti kot 17-letno brežiško gimnazijko, navdušeno nad tekom. Bolečina v kolenu, ki se je stopnjevala, jo je pripeljala k zdravniku. Ta je krivdo pripisal teku in morebitnim poškodbam vezi ali kit ter priporočil mirovanje. Bolečina je kljub temu postala neznosna. Čeprav je koleno v nekaj mesecih izgubilo obliko, rentgenske slike niso pokazale nič neobičajnega. Kirurgi in ortopedi pa niso vedeli, za kaj gre. Zato je Tanja obiskala športnega kirurga, ki je po že nekajminutnem pregledu in opravljenem ultrazvoku vedel, da se bo njeno življenje korenito spremenilo. On je vedel, Tanja pa ne. Niti po tem, ko jo je poslal na onkološki inštitut, se ji ni niti sanjalo, kaj jo čaka. V mladostniški razigranosti se je celo poveselila, da ji ni bilo treba v šolo.
Sledil je šok. Rak. Kemoterapija. Izguba las. Izguba volje do življenja.
Zdravljenje z zapleti
S pomočjo staršev in prijateljev, ki so ji stali ob strani, si je dopovedala, da zmore. Pri tem so ji bili v pomoč profesorji brežiške gimnazije, ki so jo obiskovali na domu po uničujočih kemoterapijah in ji pomagali, da je redno končala tretji letnik. Samozavest se ji je okrepila skupaj s poganjajočim puhom na glavi in trepalnicami, ki so ji znova zrasle, ko je sledil naslednji šok. Ni šlo le za raka v obliki bule, ampak je bilo okuženo že pol noge, od kolena do stopala. V bolnišnici so ji zagotovili, da ji bodo nogo rešili, saj bodo kost nadomestili z umetno. Sledila je osemurna operacija, dvesto šivov, nepokretno ležanje v bolnišnici, medtem ko so njeni sošolci na maturantskem izletu rajžali po svetu.
Umetna kost, ki ji je nadomestila njeno, je postala tujek. Rane se je lotila gangrena, stopalo je začelo odmirati, in da bi ji rešili življenje, so ji nogo amputirali nad kolenom. Takrat se ji je porušil svet, polotila sta se je panika in strah.
»Kako bom živela brez noge? Kaj bom počela? Česa vse ne bom zmogla? Kaj vse bom zamudila? Zakaj se mi to dogaja?« so se vrstila samospraševanja. Odgovora sta bila le dva: »Ničesar nočem zamuditi. Hočem živeti.«
Iz varnosti v resničnost
Mesec po amputaciji je fizična bolečina izzvenela. Sledila je rehabilitacija, učenje hoje z umetno, okorno in omejujočo nogo. Nato še pol leta pooperativne kemoterapije in upanje, da je zdaj čisto zares vsega konec: »Pogled na krn ni bil zastrašujoč, zastrašujoč je bil svet zunaj.«
Svet zunaj se v času, ko je ležala po bolnišnicah, ni spremenil. Se je pa ona. Kako bo kos izzivom, ni vedela. Bila je drugačna, bila je invalid, in čeprav se ne počuti invalidna, nekaterih stvari preprosto ne zmore. Ena takih je premagovanje razdalje, zato želi priti do svojega avtomobila z avtomatskim menjalnikom, in verjame, da ji bo uspelo.
Takole pravi: »Želim delati, želim vračati ljudem vse, kar so mi dali. Starši mi brezpogojno stojijo ob strani in me spodbujajo. Pred leti so prijatelji, znanci in tudi popolni neznanci izkazali svojo dobroto, ko so mi v vseslovenski akciji pomagali pri nakupu boljše proteze, s katero sem mobilnejša in se z njo počutim varnejšo. Takrat sem dobila občutek, da ljudje verjamejo vame.«
Na nove poti
Tanja se je sprijaznila z življenjem, kakršno ji je namenila usoda: »So pa dnevi, ko se nakopiči preveč vsega in se zjočem, saj to ni življenje, o kakršnem sem sanjala.«
Le misel na premagovanje daljših razdalj ji kvari dneve in jo opominja na njeno omejenost: »Ko sem v gibanju, ko vem, da imam možnost raziskati nove poti, se udeležiti tudi dogodkov, ki so zunaj moje bližnje okolice, in ko vem, da lahko grem brezskrbno na pot, se včasih za trenutek spet počutim kot v letih pred boleznijo. Avtomobil bi me približal starim časom in oddaljil od omejitev, ki mi jih je naložila preizkušnja bolezni.«
Za več samostojnosti
»Kljub boljši protezi so nekatere razdalje zame ostale nepremagljive, druženje s prijatelji je oteženo, odhod na obisk k staršem zato redek,« našteva Tanja, ki se ne počuti invalidna in poskuša življenje gledati z vedre plati: »A kljub pozitivnim mislim me svet vse prevečkrat spomni na to, česa ne zmorem,« pravi Tanja, ki bi z avtomobilom z avtomatskim menjalnikom rešila precej svojih težav.
