Na policah delavnice kočevskega inovatorja Gorana Lebana, vsestranskega človeka, ki rad riše, se izraža v lesu, glini in steklu, ni več prostora za nove stvaritve. Vedno ga zanima kaj novega (pri tem ga je podpiral oče, prav tako raznoliki ustvarjalec), zato se v kreativnosti preprosto ne more ustaviti. V mestu ob Rinži vso jesen in tudi med zeleno zimo neutrudno vrti pedale majhnega in precej nenavadnega kolesa, ki ga je poimenoval kar bogomoljka. »Ja, to bo tržna uspešnica,« je prepričan.
Nekaj snežnih kočevskih dni in ploskev tamkajšnjega umetnega drsališča so ga pripravili do tega, da je sprednje, manjše kolo zamenjal z ovalno drsno ploščo. Tako je še nadgradil svoj izvirni dvokolesnik, ob prihodu v garažo pa z dvižno superlopato pokaže, kako je lahko obilica snega, seveda ko res zapade, lažje obvladljiva.
Izziv, ki se mu
ni mogel upreti
Naključno srečanje z Željkom Vertljem v Domu starejših občanov, ki je oddaljen komaj lučaj od Goranovega domovanja, tam jesen življenja preživlja tudi njegova mama, je dokončno prebudilo raziskovalno iskro, ki je tlela v njem. »Temu izzivu se nisem mogel upreti. Željkova stopnja invalidnosti (tetraplegik) me je vzpodbudila, da sem se kot po tekočem traku lotil uporabnih izumov, s katerimi mu olajšam življenje. Še danes sta ob njem, če jih naštejem le nekaj, naprava, ki mu pomaga pri pisanju in listanju knjige, ter stojalo, ki mu omogoča slikanje, saj drži čopič v ustih. Tu so še pripomoček, ki olajša vstopanje v avtomobil, držalo za fotoaparat ter posebno dvigalo, ki mu pomaga, da se iz sedečega položaja invalidskega vozička postavi na noge, da lahko ob oknu z običajne perspektive opazuje ljudi in okolico.
Goran, ki ga poznamo kot tekmovalca iz resničnostnega šova Kmetija, je Željku pomagal, da lažje premaguje ovire. Z novim patentom in s še enim državnim priznanjem. Na običajni zložljivi invalidski voziček na ročni pogon je vgradil mehanizem, s katerim lahko Željko premaguje pločnike do višine 16 centimetrov in manjše klance ter vzpetine. Namestiti ga je mogoče na vsak tovrstni invalidski voziček. Nekemu znancu, ki je brez roke in noge, je naredil posebno stojalo za kitaro, spet drugemu je priredil voziček za varen prevoz po cesti. Pravi, da je vedno pripravljen pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč. Ko ga pokličejo, brez omahovanja oddrvi, zadnjič tudi v Prekmurje. Prisluhne željam, že med potjo se mu porodi ideja za izdelek, v delavnici pa potem postori še vse, kar je treba, da je zadeva uporabna. In to vse za veliko manj denarja, kolikor stanejo pripomočki, ki jih je mogoče dobiti na trgu, in z veliko večjim časovnim vložkom.
Več kot konjiček
»Pomoč gibalno oviranim je iz konjička prerasla v resne projekte, s priznanji invalidskih organizacij in zahvalami tistih, ki so jim te izboljšave spremenile življenje. Zame je to najboljša nagrada. Država? Ta sploh ne prisluhne inovatorjem. Se boji domače pameti? Denar, ki je namenjen invalidskim organizacijam, razdelijo prek zvez in poznanstev, podobno je tudi tedaj, ko denar za inovacije v žepe spravijo le velika podjetja ali znanci tistih, ki ga delijo,« brez dlake na jeziku pove Goran Leban.
A zaradi tega ni obupal. Pravzaprav je postal še bolj pogumen in prepoznaven. V priročni delavnici vrlega Kočevca je na ducate stvaritev, s predelavo najbolj priljubljenega prevoznega sredstva pri Slovencih – kolesa (tudi za invalide, pokaže še onega na vodo) – pa je šel najdlje. »Ja, bogomoljko lahko v nekaj sekundah zložimo v prtljažnik avtomobila. Pod tem izdelkom je podpisana ekipa strokovnjakov, pripravljamo se na proizvodnjo. Po dveh prototipih naj bi letos v Kočevju izdelali 50 takšnih koles za domači trg, pozneje tudi za tujino,« je prepričan kočevski inovator Goran Leban.