Dalia Klein, rojena Schöntag v Izraelu, v mestu Rehovot. Odraščala je v sosednjem kraju Kidron, ki so ga ustanovili priseljenci iz vseh držav nekdanje Jugoslavije. Njena družina se je imela za Slovence. Dalia, njeno ime v hebrejščini pomeni dar, govori slovensko in vse druge jezike, ki so jih govorili ljudje v njenem kraju, srbohrvaščino, madžarščino, nemščino, jidiš, romunščino, angleščino in seveda hebrejščino. V sebi čuti slovenstvo in ponosna je na to, zato si želi, da bi dobila slovensko državljanstvo, čeprav verjetno nikoli ne bo živela v Sloveniji.
Ste Izraelka in ste judovske vere, a predstavljate se za Slovenko. Ste vse v enem?
Moji starši so bili Slovenci, a veroizpovedi judovske. Tako sem to tudi jaz. Veste, Judje smo bili državljani katere koli evropske države, razlikovali smo se le po veri. Plačevali smo davke kot vsi drugi in se borili za vladarja in domovino. Ponosna sem na svojega starega očeta Samuela Pollaka, ki se je boril na soški fronti in se iz nje vrnil živ domov.
Moj oče Leopold Schöntag se je rodil leta 1912 v Murski Soboti, tam se je 1919. rodila tudi moja mama Terezija Pollak. Očetova družina se je ukvarjala s trgovino na drobno, mamina pa s kmetijstvom in špecerijo. Vsi so imeli dobre odnose z domačini, to danes potrjujejo tudi ljudje, ki so jih poznali. Nič krivi so bili vsi deportirani v taborišča. Oče je bil med prvimi odpeljan v delovno taborišče ob začetku druge svetovne vojne, mama in preostala družina pa so bili odpeljani 22. maja 1944 v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam je umrla večina mojih sorodnikov, tudi stari oče, vojak v prvi svetovni vojni. V prvi vojni se je boril za Avstrijo in Nemčijo, ta ga je v drugi poslala v smrt, od tam se ni vrnil. Moji starši so na srečo preživeli holokavst in se vrnili v domači kraj, kjer so našli izpraznjene domove. Mamino hišo je že naseljevala druga družina. Da bi si nekoliko opomogla, sta se odločila, da se preselita v Izrael.
Kako je bilo to mogoče?
Decembra 1946 sta se poročila, dobila sina Ervina in leta 1949 prišla živet v Izrael, a pred tem sta se po izselitvi morala odpovedati jugoslovanskemu državljanstvu in imetju. To je bil pogoj. Na novo kulturo, ki je bila zanju v začetku zelo drugačna, sta se sčasoma privadila. Bivanjske razmere so bile težke, prehrana slaba in enolična, zato je umrl njun petnajstmesečni sin, moj brat. V žalosti in pomanjkanju so jima ob strani stali priseljenci s slovenskega ozemlja in ljudje iz domačega kraja, s katerimi sta ostala v stikih prek pisem. Leta 1950 so dobili mene, tri leta za mano pa še mojega brata Erana.
Kako pa vaš mož in otroci?
Poročila sem se 6. marca 1969 z Ješaujem Kleinom, Judom romunskih korenin. Srečna sem z možem. Imava tri otroke, hčerko Livnat in sina Arnona ter Odeda. Imava pet krasnih vnukov, štiri vnukinje in vnuka. Zdaj ko sem upokojena, delala sem kot sekretarka, imam več časa, da ga preživim z njimi.
V kakšni kulturi jih vzgajate?
Moj oče je umrl leta 1988, mama pa 2011. Po smrti staršev še bolj čutim, da moram negovati slovensko kulturo na Bližnjem vzhodu. Čeprav živim v Izraelu, sem se vedno vedla kot Slovenka. Otroke sem vzgajala v slovenski kulturi in zdaj tudi vnuke. Oni to sprejemajo. Zdi se, da ni preprosto, namreč snaha in zet sta potomca Judov, ki so se v Izrael priselili iz arabskih držav, ampak slovenstvo je nekaj, kar tudi onadva sprejemata in se učita običajev. Vem, to je za Slovence v Sloveniji nekaj nenavadnega, a slovenstvo je del nas in vseh tistih, ki se poročijo v našo družino.
Kako ga še čutite?
Čutim se Slovenko, čeprav nikoli nisem živela v Sloveniji. To je v meni in to sem jaz. Veselila sem se osamosvojitve in podvigov Slovenije v svetu, uspehov slovenskih športnikov, doma imam slovensko zastavo in znam Zdravljico na pamet. Ljudje, ki živimo na tujem, vemo, kako lepa je Slovenija, kako pestra njena geografija, zgodovina in ljudje.
Tudi kuhate slovensko?
Vedno pripravljam slovenske jedi. Prilagojene so razmeram po predpisih judovskega prehranjevanja, košer pravilih. To je tradicionalna kuhinja, avtohtona na Slovenskem, namreč Judje smo bili avtohtoni prebivalci Slovenije, predvsem Prekmurja. Sodelovala sem tudi pri nastanku prve judovske kuharske knjige v slovenščini. Tako kot imajo katoličani na primer slovenske velikonočne jedi, imamo tudi judje svoje slovenske praznične jedi. (Smeh) Gre za slovensko kulturno dediščino in za bogastvo te dežele.
V Izraelu pa imate tudi slovensko društvo.
Tako je. Sem članica slovenskega društva v Izraelu in v njem sodelujem. Koliko nas je članov, ne vem na pamet. Družimo se ob praznikih ali na zasebnih zabavah, se pogovarjamo in imamo redne stike. Tako ohranjamo našo kulturo, seveda tudi jezik. Prav tako Izraelci, ki nimajo stikov s Slovenijo, jih ta dežela zanima, je namreč košček zemlje, ki je dokaj varen, morda nas zato pridejo pogledat.
Vas pa tudi Slovenci iz Slovenije obiščejo.
Mnogo jih pride v Izrael, in to zelo dosti mladih. Rada jih gostim, ko pridejo na obisk v Sveto deželo, in jim pomagam, da se znajdejo v tej kulturno tako raznovrstni deželi. Večina, ki pride, se boji, da je tu vojna. Je nemirno, ampak mi živimo.
Ste na tekočem, kaj se dogaja v Sloveniji?
Novice iz Slovenije spremljam po internetu, v časopisih, tudi Delo in njegove priloge redno berem. Sem v rednih stikih s svojimi bližnjimi iz Slovenije. Treba je vedeti, kaj se dogaja.
V življenju ste preskrbljeni. Imate še kakšne želje? Na primer, da napišete knjigo ali kaj drugega?
Moja edina in največja želja je, da bi dobila slovensko državljanstvo in s tem uradno postala Slovenka. Vem, kakšni so pogoji in da je pomanjkljivost to, da v Sloveniji nisem rojena niti nisem tam živela, starši pa so se morali imetju in državljanstvu odpovedati. Žal mi je, a upam, da ga bom dobila, ko bom spet zaprosila.
Kako pa je z madžarskim potnim listom in državljanstvom? Tam so drugačna pravila glede državljanstev. Saj govorite tudi madžarsko.
Prekmurje je bilo pred prvo svetovno vojno in med drugo del Madžarske, zato bi mi Madžari takoj dali državljanstvo. Ne, kot Slovenka želim imeti slovensko. Nič drugega ne želim od slovenske države. Veste, če imaš narodno zavest države, kjer živi tvoj narod, pa nimaš njenega državljanstva, ti nekaj manjka. Rada bi zapolnila to luknjo in postala državljanka Slovenije. Še naprej pa bi si prizadevala za dobre partnerske poslovne in meddržavne odnose. Ti dve državi imata dosti skupnega. Že to, da sta obe mladi in po površini skoraj enako veliki.
