Vidimo jo, ko pelje mimo nas, a je ne opazimo. Slišimo njen značilni zvok, a se ne ozremo. Lokomotiva SŽ 643 kot skoraj neuničljivi vlečni stroj je in bo še dolgo sestavni del Slovenskih železnic. Nič nenavadnega, saj gre za zelo trpežno in hvaležno napravo.
Moj ded je bil železničar. Starši so mi razložili, da je služboval kot odpravnik vlakov. Ni mi bilo dosti mar, kaj naj bi to sploh pomenilo. Sem pa s toliko večjim zanimanjem občudoval vlakovne kompozicije, ki so švigale po tirih. Spominjam se, kako sem vsakič, ko sem zaslišal značilni zvok spuščajočih se zapornic, stekel k oknu in prilepil nos na šipo. Večino življenja prebivam v zgradbah blizu železniških tirov. Nisem bil edini občudovalec težkih jeklenih pošasti, ki so za seboj vlekle neskončno vrsto vagonov. Z vrstniki smo veliko časa namenili vlakom, vlakcem, lokomotivam. V megli se spominjam še zadnjih parnih kompozicij.
Dedek je umrl, preden sem ga sploh pobaral o železnici in o vsem, kar pelje po tirih. Ostale so nepotešena radovednost in sanje, kako se vozim s takim in drugačnim vlakom. Tako navdušen sem bil, da sem celo razredničarki v drugem razredu osnovne šole natvezil, da je moj oče strojevodja. Mama je porabila ogromno energije, da ji je pojasnila, kako ima njen mulec morda res preveč domišljije in da oče ni strojevodja, temveč inženir metalurgije.
Kot bi se premikala zemlja
Nekaj te afinitete so nasledili otroci. Najstarejša hči si je, še preden je postala šolarka, tako zelo močno želela plastičnega vlakca, da je komaj dočakala novo leto, da je lahko raztrgala ovojni papir in potem od vznesenosti v hipu zaspala. Druga je dedka nagovorila, da sta se z elektromotornim potniškim vlakom zapeljala po lokalni progi. Mlajši dve vselej, ko zaslišita ropot pod oknom, pritečeta in opozarjata: »Ati, vlak!« Sam se z njim nisem peljal že 15 let.
Da bi se kdaj vkrcal na tovorno lokomotivo, je bilo približno toliko verjetno kakor pluti s podmornico. Navsezadnje se je izjalovil še zadnji poskus, da bi se s pristojnimi na Slovenskih železnicah dogovoril za kratko vožnjo z lokomotivo SŽ 643. Preveč bi se zavleklo. Namesto lastnih občutkov lahko navedem besede enega od strojevodij, ki mi je ob neki priložnosti navrgel, da imaš pri tej lokomotivi občutek, kakor da se premika zemlja pod kolesi.
Še vsaj 20 let
Andrej Radež, vodja oddelka za dizelsko vleko pri SŽ, se ob tem le nasmehne in navrže, da bodo ti zeleni stroji po naših železnicah vozili še vsaj dvajset let. »Večina strojevodij je mlajših od lokomotiv, ki so k nam prišle leta 1967. Konstruirali so jih Francozi, licenco za jugoslovanski trg pa je imela tovarna Đuro Đaković.« Tedaj ni nihče govoril o sanaciji, odpuščanju, reorganizaciji ali prodaji železnic. Službe na železnici so bile med boljšimi.
Premikalka, kakor ji tudi pravijo, bo potem, ko se bo enkrat morda le našel denar za modernizacijo železnic, zapeljala naravnost v muzej. V Sloveniji jih imamo še 52, približno tretjina jih je v servisnih delavnicah na vzdrževalnih delih, vsakih osem let opravijo še generalko. Radež pravi, da so se v vsakem primeru dobro obnesle. Prišle so kot zamenjava za parne potniške lokomotive in sprva so imele vgrajene parne generatorje, sčasoma pa so jih odstranili. Ta 70-tonska pošast zmore po ravnini vleči skoraj 30-krat težji tovor. Prava železniška mravljica, ki ji zadošča le en strojevodja.
»Ni se veliko spreminjala. V zadnjem desetletju so jim začeli nadomeščati motorje, turbo kompresorji so novi, s čimer so dosegli boljši izkoristek goriva, tudi sušilniki zraka so postali sestavni deli. Če lokomotiva odpelje iz Kopra, kjer je pri desetih stopinjah tudi precej vlažno, pride vlažni zrak v sistem vlaka. Ko ta prispe v Maribor, kjer je temperatura precej pod ničlo, ima vodo že v zavorah, kar ni dobro. Posodobili so tudi filtracijo olja.« Strojevodje so se najbrž še najbolj razveselili klimatskih naprav, sicer bi se na ranžirnih postajah v kabinah potili pri 45 stopinjah. »Odlika te lokomotive je dober pregled. Peljati jo je mogoče brez odpiranja oken, kar je pri minus dvajsetih stopinjah lahko zelo neprijetno,« pojasni Radež.
Za SŽ vemo, s številkami pa je takole: šestica pomeni dizelsko lokomotivo, štirica razkriva, da ima štiri pogonske osi, trojka pa označuje serijo (pred njo so izdelovali 642 in 641, pozneje tudi 644). Malo ljudi se spomni, kako so v prvih letih te lokomotive vlekle tudi potniške vagone. V vprego so pripeli največ deset tako imenovanih teksasov, ki so bili ogrevani s paro. SŽ 643 so bile in so še vedno nepogrešljive ob žledolomih. In prihodnost? Kljub starosti vozijo tudi po nemških in francoskih tirih. Motorji so po izkoristku primerljivi s sodobnimi agregati, vzdrževanje takšnih strojev pa je povsod po Evropi dober posel. A na srečo znamo veliko tega postoriti doma – v Mariboru obnavljajo lokomotive za Makedonijo. SŽ 643 pod drugimi oznakami vozijo po celotnem območju nekdanje skupne države, v Bosni jih imajo celo v rudnikih. |