Družinskemu osnovnošolcu neznosno kruli v želodčku, ko se odpravljava iz šole proti domu. Lačen! Kako, za vraga, je lačen? Saj sta v šoli malica in kosilo. Kaj je jedel za malico? Pove, da je spil samo čaj. Kosilo? Vzel je pladenj, šel do mize in z vilicami brskal po hrani. Ko je izgledalo, kot da je nekaj dal v usta, je odnesel še polne krožnike v pomivalnico.
Sedeva za mizo in rečeva eno po moško. Pove, da je bil za zajtrk ržen kruh, eko sir, pol kuhanega jajca in kisla kumarica. Nič ni dal v usteca. Zakaj? Ker ne more dobiti malice brez tiste preklemanske kumarice. Za kosilo so jim nalili bučno juho, dali na krožnik skutni štrukelj s korenčkom in solato s fižolom. Saj je vendar izvrstno! Mali pove, da ni. V vsak obrok, vsak dan, jim v hrano tiščijo zelenjavo. Glavni kuhar je zagotovo nor, je prepričan. Doda, da bi večina iz njegovega razreda raje pojedla pest makaronov brez vsega ali s kakšno preprosto omako, kjer ni nič zelenega.
Povsod jim vtikajo dodatno zelenjavo, je jezen. Še v pire krompir ribajo korenje in s tistim oranžnim dodatkom tudi roma v smeti, mi razgrne tretješolec. Ati je zjutraj spekel žepke za zajtrk ali pripravil kosmiče z mlekom in je sin jedel okoli pol osme zjutraj doma. Ob pol četrti popoldne je bilo kosilo – spet doma. Vmes je z vrstniki imel na urniku dva obroka. Ostali so lačni. Gledam jo, otročad, ker živim blizu šole, ko se konec pouka zaletijo do prve trgovine po čips ali smokije. K albanskemu peku po belo žemljo. Tisti z nekaj več dinarčki tečejo v bližnje fastfude po ocvrt krompirček in podobno.
Lačni so! Od prvega do devetega razreda. V izobraževalnih ustanovah jim po birokratskih dekretih s pretvezo zdravega prehranjevanja servirajo množico živil, ki jih otroci ne prenesejo zaradi pretiravanja z zelenjavo. V večini je zrasla iz umetno ustvarjenih semen v rastlinjakih. Otroci potihem protestirajo, saj mečejo hrano v smeti. Ni slabo pripravljena in kuharice obvladajo svoje delo, le posiljeni so s petimi barvami zelenjave v hrani na dan. Iz dneva v dan. Zavrže se grozljivo veliko dobre hrane. Vendar to ni moteče. Živila so bila nabavljena in plačana. Denar kroži. Ker otroci ne morejo dobiti le običajnega kosa kruha, navadnega pire krompirja ali skromnega obroka, v katerem vsaj enkrat v tednu ni zelenjave, so lačni. To na daleč opazno dejstvo nikogar ne moti.
