LJUBLJANA – Še nedavno se v domači peči ni izplačalo peči kruha niti obdelovati lastnega vrta, da ne omenjam posmeha, ki so ga doživljali starejši, vajeni bančnih knjižic, ki še danes ne verjamejo plastičnemu denarju, češ, kako zaostali ste, ker redite pujsa.
Leta 2002 smo v Sloveniji zredili skoraj 700.000 pujsov, danes jih na leto zredimo manj kot 200.000, manj kot tretjino slovenske porabe.
Kje so tihe premije?
Slovenska kmetijska politika preprosto nima formule za rešitev propadle panoge. In zdi se, da je niti ne išče. Slovenski rejci, denimo, ne poznajo dodatnih subvencij v obliki tihih premij, ki jih država prek različnih rejskih združenj ali odkupovalcev (klavnice) izplačuje rejcem, da tudi ob upadu cene svinjskega mesa ostanejo nad vodo.
V Avstriji bo svinjerejec prodal deset prašičev lokalni klavnici. Prejel bo obračun, kjer bo poleg zapisane osnovne cene za kilogram tople svinjske polovice, denimo 1,80 evra, prejel še 27 centov dodatka na kilogram, zato ker je prašič prirejen na Koroškem. Enako ravnajo na Danskem, kjer kmetu na osnovno tržno ceno dodajo 13 centov. Tako resne države trdno držijo v rokah tako strateško pomembno panogo, kot je prašičereja. Statistični podatki kažejo, da smo v Sloveniji leta 1999 zredili celo osem odstotkov več prašičev, kot smo jih pojedli, naslednje leto je prireja upadla na 94,1 odstotka porabe. Rejec Franc Kacijan iz Stražgojnce pri Pragerskem na Ptujskem polju nam je za uvod povedal: »Bil sem v najrazličnejših odborih, aktiven pri združenju za ohranitev prašičereje in ničkolikokrat na sestanku na ministrstvu, od vsega skupaj je ostala le črka na papirju ali drugače povedano: nič. Še to ne, če so se namenili zapisati a, so pozabili potegniti črtico ...«
Domača zelenjava za krškopoljce
Medtem ko so kmetje prašičerejo v zadnjih letih opuščali, pa je kmet zelenjavar in konjar Brane Ložar iz Štude pri Domžalah pred dvema letoma v svoje hleve pripeljal tri plemenske svinje stare slovenske avtohtone krškopoljske pasme. To je pasma ekstenzivne tradicionalne dvoriščne reje, ki za intenzivno farmsko rejo ni najbolj primerna. Po drugi strani pa gre za izjemno nezahtevnega in zdravega črnega pujsa z značilnim svetlim ovratnikom.
»Prav to sem želel,« nam je pojasnil Brane Ložar. »Pri pridelavi zelenjave imam ogromno kala, ki sem ga nekoč zavrgel. Pa sem si rekel, zakaj odpadne zelenjave ne bi pojedli moji pujsi in kokoši.«
Tako je Ložar sklenil tokokrog na svoji kmetiji, kjer nobena stvar ne gre v nič. »Kupim le žito, ki ga nimamo, vso preostalo krmo pridelamo doma.«
Na leto priredi 40 prašičev do 120 kilogramov. Mesar opravi svoje delo v domači klavnici in vse meso proda doma. »Prvo leto smo imeli povprečje 14 odstavljenih pujskov od svinje na leto, letos jih je bilo že 18, zelo smo zadovoljni.« Povprečje manjših slovenskih rejcev je 14 odstavljenih pujskov na leto.
»Za krmljenje in čiščenje hlevov na dan porabim morda dve uri, če bi seštel vse delo okoli pujsov, bi to bilo tri ali štiri ure na dan. Vso krmo skuhamo v starem domačem kotlu, tako kot nekoč.« Bolj ekološko in zdravo Ložarjevi pujsi ne bi mogli jesti, bi rekli.
Kmetija Ložar je primer inteligentnega, sodobnega kmetovanja, primer delavnega, neodvisnega kmeta z regionalno pridelavo in prodajo, ki bi lahko postala model slovenske kmetije prihodnosti.
Politika svinjskih rebrc
V Avstriji bomo za kilogram svinjskih reber odšteli osem evrov, medtem ko jih v akcijah velikih trgovcev lahko kupimo po štiri evre. Da, enkrat ceneje, toda kakšna so ta svinjska rebrca in od kod prihajajo? Širijo se govorice, da Slovenija uvaža ogromne količine mesa iz blagovnih rezerv evropskih držav. »Avstrijski zakoni velevajo, da smejo klavnice oziroma trgovci hraniti sveže meso v hladilnicah največ tri mesece,« nam je povedal rejec Kacijan. Meso s pretečenim datumom je seveda poceni! Da ne govorimo o odrezkih, iz katerih potem delajo salame. Teh menda uvozimo na tone. Seveda, denarja je vse manj, zato kupujemo poceni, samo da je.
»Reja in prodaja doma sta edini šansi slovenskih rejcev,« nam je že pred meseci povedal rejec Franc Pribožič iz Dečnih sel pri Artičah. »A tudi to je vse težje, saj ne moremo biti konkurenčni nelegalnemu uvozu. Zaupanje naših kupcev je edino, kar nam preostane.«
