Že Valvasor je rad pil jezersko slatino

Na jugu se spušča v najdaljšo slovensko vas, Kokro, kjer je bil najden najstarejši apnenec v naši državi. Dolina, ki jo je oblikoval mogočni ledenik – izginil je pred deset tisoč leti –, je bila zaradi nepropustnosti svojega dna ob koncu ledene dobe zalita z velikim ledeniškim jezerom, po katerem je kraj dobil ime Pr' Jezer in iz katerega se je razvilo zdajšnje krajevno ime.

Jezersko je dobilo prve naseljence že v prvem tisočletju našega štetja. Ti maloštevilni hribovci so se preživljali predvsem z lovom. Prvi uradni zapisi iz leta 811 našega štetja so bili najdeni v leseni kapelici, ki je bila pribežališče potujočim trgovcem in menihom. Ti so prihajali iz tržiške smeri, da bi nadaljevali pot globlje v deželo Koroško ali v nasprotni smeri proti morju. Med epidemijami kuge v 14. stoletju je kotlina dobila nekoliko številnejše prebivalstvo, ki je bežalo pred grozno smrtjo. Leto 1348 je bilo leto štiridesetdnevnega potresa. Ta je zrahljal južno morensko pregrado in uničil edino oviro, ki je zadrževala vodno maso velikega jezera. Takrat se je začelo postopno odtekanje vode, od 17. stoletja pa so ravnice načrtno izsuševali.

Jezersko je znano še po drugačni vodi. Namreč, nad Ankovo domačijo izvira zdravilna mineralna voda, imenovana jezerska slatina. Mineralne vode, kot je ta, v Sloveniji še nismo poznali. Z več analizami je bilo ugotovljeno, da vsebuje veliko manganovih in amonijevih snovi, zato je še posebno koristna za obolele na srcu in ožilju. Ne priporoča pa se pitje več kot dveh decilitrov na dan, saj zaradi velike vsebnosti magnezija spodbuja prebavo. V zdravstvene namene tako vodo uporabljajo v Nemčiji in prav tako v sosednji Železni Kapli kot kopel. V obdobju turističnega razcveta so jo stregli gostom ob vsakem obroku.

Med enim od potepanj po Gorenjskem je slatino z Jezerskega poskusil že Janez Vajkard Valvasor. »Na Jezerskem, med visokimi snežniki, kjer izvira Kokra, namreč na kranjski in koroški meji, nahajamo več slatin, ki sem od njih sam eno pokusil, večkrat pil in jo spoznal za precej dobro,« poroča v Slavi vojvodine Kranjske.

Prve raziskave mineralne vode na Jezerskem je v letih 1984 in 1985 izvedel Geološki zavod Ljubljana. V hidrološkem poročilu je navedeno, da je za Ankovo mineralno vodo značilna visoka vsebnost ogljikovega dioksida, in sicer od 2500 do 4000 mg/l. Po vsebnosti tega ne zaostaja preveč za drugimi slovenskimi vrelci, vsebuje pa tudi veliko kalcija, zato je po balneološki klasifikaciji kalcijev hidrogenkarbonat.

Sicer je izvir mineralne vode na Jezerskem skoraj kilometer oddaljen od regionalne ceste, kar sicer ni nič narobe, saj je sprehod do tja lahko lep. Vendar so se na Občini Jezersko odločili, da ga pripeljejo bližje, in so vodo od zajetja speljali do ceste. Zdaj je do tja napeljana le cev, v prihodnje pa načrtujejo, da bodo na tem kraju zgradili počivališče s paviljonom, pod katerim se bo, podobno kot v toplicah, mogoče odžejati z jezersko slatino.

In še o tretji vodi. Na Jezerskem si lahko nedaleč od kmetije Spodnji Virnik z razglednega mostička ogledate prav poseben naravni pojav: lehnjakove izvire. Voda, ki se pretaka v tem predelu Karavank, je namreč bogata z raztopljenim ogljikovim dioksidom, ki se na poti iz globine obogati z raztopljenim apnencem; ko voda v izviru priteče na površje, se iz nje izloča ogljikov dioksid. Ta se useda na mahove, rastline in odmrle ostanke živali ter zapolni njihove pore. V trdnem oklepu mehki deli propadejo, ostanejo pa njihovi odtisi. Skorjaste prevleke tvorijo krhko, porozno in luknjičavo kamnino, imenovano lehnjak.

In kje najdemo izvir jezerske slatine? Po cesti skozi Zgornje Jezersko gremo proti mejnemu prehodu Jezersko, nato mimo kažipota za Planšarsko jezero, pri drugem odcepu zavijemo levo proti Ankovi domačiji. Takoj za mostičkom na levi zagledamo korito, kjer si lahko iz pipe, ki je vdelana v lepo naravno skulpturo, natočimo svežo jezersko slatino.