Pravzaprav si je težko zamisliti kolono mož, ki skozi nočni prš snežnih igel korakajo navkreber, v poletnih mesecih morda celo skozi sikanje strel ob bobnenju groma. Še težje pa je občutiti čustva tistih, ki so jih pustili doma in jih imajo nadvse radi, oni pa so se odpravili v pogorje ponudit pomoč človeku, ki ga pred stopinjami navzgor niso poznali, ga nikoli niso videli in ga po reševalni akciji skoraj gotovo nikoli več ne bodo srečali. Slovenski gorski reševalci zaslužijo, da se jim pošteno strese dlan.
Njihova organizacija ima sto let
Preživela je ne le viharje v pogorju, ampak tudi vse orkane v naši zgodovini, obe svetovni vojni, spremembe družbenih sistemov ter ne nazadnje tudi menjave oblasti. Gorska reševalna zveza Slovenije (GRSZ) bo te dni praznovala stoletnico. Ustanovljena je bila kot reševalna ekspedicija v sklopu takratnega Slovenskega planinskega društva. Tako kot 16. junija 1912 bo tudi 16. junija 2012 njeno poslanstvo prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na težje dostopnih terenih.
V prvi četrtini stoletja so reševalna ekspedicije sestavljali plezalci iz večjih krajev in domačini izpod gora, ki so do potankosti poznali območje. V takratnih reševalnih skladiščih so bili pripravljeni plezalni copati, vrvi, nekaj obvez, reševalni drog in vreča, drugega nič. Za prevoz v dolino, ko je bilo mogoče, pa sta bila za to določena konj in voz lojtrnik. Med predvojnimi reševalci so bili vsi takratni vrhunski alpinisti: Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek, in drugi, ki so jim posvečene najbolj priljubljene planinske poti, plezalne vertikale ali planinske koče, poleg njih pa tudi domačini vodniki, med katerimi je bil, denimo, Ivan Vertelj - Hanza; po njem sta poimenovani dve gorski poti, ena na Mojstrovko in druga na Prisank.
Iz Jesenic v Ljubljano
Po koncu druge svetovne vojne je bila centrala Gorske reševalne službe (GRS) na Jesenicah, a se je ravno v letu, ko je organizirano reševanje praznovalo štiridesetletnico, pripetila huda nesreča v steni Špika, v kateri je umrlo pet plezalcev. Po reorganizaciji so sedež GRS preselili v Ljubljano, pred šestimi leti pa se je osamosvojil in se preoblikoval v Gorsko reševalno zvezo Slovenije. Gorski reševalci so se znova prilagodili družbenim in ekonomskim spremembam ter se organizirali v zvezo, ki se lahko samostojno vključuje v druge sorodne domače in mednarodne zveze.
Te dni – mineva torej sto let – se moramo ozreti nazaj in se v tihem trenutku zahvaliti vsem gorskim reševalcem, ki so v reševanjih, vajah ali usposabljanjih izgubili življenje. Nadaljevanje njihovega načina življenja bo največja zahvala za to, kar so nam darovali.
Od pripravnika do licence
Člani društev GRZS so alpinisti ali ljubitelji gora s posebnimi znanji, ki so se po programu GRZS usposobili tudi za prvo pomoč in uporabo specializirane reševalne opreme. Ob vključitvi v društvo dobi član naziv gorski reševalec pripravnik. Njegov cilj je postati gorski reševalec z licenco, pot do tega pa je dokaj zahtevna, saj mora vložiti veliko truda, volje in prostega časa, da doseže zahtevano stopnjo usposobljenosti. Po pridobitvi licence se lahko specializira za opravljanje dodatnih dejavnosti in postane inštruktor, letalec, vodnik reševalnega psa ter predstavnik drugih profilov v delovanju GRZS.
Umrli med reševanjem
19. avgust 1942: Reševanje iz stene Rigljice je trajalo že tri dni, dva plezalca sta bila že mrtva, tretji je bil hudo poškodovan. Čeprav je bilo sredi poletja, se je zgodil podor ledu in snega, pod to gmoto pa sta življenje izgubila jeseniška gorska reševalca, 29-letni Miran Marn - Marjon in šest let mlajši Franc Talar.
29. junij 1975: Ob vznožju Ledin se je pripetila huda helikopterska nesreča, v kateri sta umrla 48-letni pilot Franc Štajer in tri leta mlajši zdravnik Gorazd Zavrnik.
8. julij 1979: Ob koncu tečaja na Krvavcu se je v helikopterski nesreči smrtno ponesrečil 41-letni kranjski reševalec in inštruktor pilotov Volodja Tkačev.
9. januar 1982: Čeprav neopremljen je 29-letni bohinjski policist in gorski reševalec pripravnik Franc Zupan poskušal pomagati ponesrečenemu smučarju v starem, zelo nevarnem divjem smučišču Žagarjev graben pod Voglom, ob tem pa se je smrtno ponesrečil.
1. januar 1993: Mlad, komaj 24-letni Jakob Ornik, policist iz Tolmina, je želel pomagati ponesrečenemu nad strugo reke Tolminke, a mu je ob tem zdrsnilo in je zaradi poškodb umrl.
10. junij 1997: Helikopterska vaja na Okrešlju se je v trenutku spremenila v najhujšo tragično nesrečo naših gorskih reševalcev. Ob spletu nesrečnih, spregledanih okoliščin, morda v trenutku nepozornosti, prepoznega ukrepanja so življenje izgubili reševalci letalci – 41-letni Luka Karničar, šest let mlajši Rado Markič z Jezerskega, 44-letni Kranjčan Mitja Brajnik, leto dni starejši Boris Mlekuž z Bovškega in 42-letni zdravnik Janko Kokalj iz Kranjske Gore. Reševalci takrat na vaji na razpolago niso imeli slušalk z mikrofonom za pogovor s pilotom, kot jih imajo danes, pri roki pa niso imeli niti nožev za hitro rezanje vrvi.
3. februar 2003: Med nočnim reševanjem Madžarov s Konjskega prevala nad Krmo je kložasti plaz odnesel življenje 55-letnega Martina Čufarja iz Mojstrane, očeta nekdanje svetovne prvakinje v športnem plezanju Martine Čufar.