LJUBLJANA, BERLIN – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) oziroma Transparency International Slovenia – Društvo Integriteta že spet nista ali, bolje rečeno, ne moreta biti zadovoljna s protikorupcijskim ukrepanjem na območju naše države. Slovenija je namreč glede na rezultat zadnje mednarodne raziskave Transparency International še vedno med tistimi državami, ki pač ne upoštevajo določil konvencije o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju OECD, četudi je konvencijo ratificirala že pred 14 (!) leti.
Z ratifikacijo te konvencije naj bi se vlade držav zavezale, da bodo odslej bolj in še bolj zavzeto preiskovale oziroma preganjale mednarodno korupcijo, kljub temu pa se skoraj polovica vlad tega (še vedno) ne drži ali vsaj konvencije ne upošteva niti v približno zadovoljivi meri. To žal ni nobena šala: naši državi se je že sedmo (!) leto zapored uspelo uvrstiti v skupinico držav, ki konvencije o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev upoštevajo komajda ali nič, nam pove rezultat raziskave. S tem Slovenija krši mednarodne zaveze, ki jih je sprejela glede svojega sodelovanja v boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev.
Ko sodišča niti ne odgovorijo
Transparency International Slovenia je med letošnjo mednarodno raziskavo v Sloveniji zaznala (opazila, odkrila) več sistemskih pomanjkljivosti, ki so očitno med razlogi za pomanjkljivo uveljavljanje obvezujočih določil omenjene konvencije: več slovenskih sodišč je, na primer, v svojih odgovorih navedlo (priznalo), da posebne evidence primerov podkupovanja z mednarodnim elementom sploh ne vodijo, čeprav bi morali po 12. členu zakona o integriteti in preprečevanju korupcije o vseh takšnih primerih poročati celo Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK), nekatera sodišča pa v raziskavi niso hotela sodelovati oziroma na vprašanje sploh niso odgovorila.
Če je mednarodna raziskava obravnavane države in vlade teh držav razporedila v štiri skupine (v prvi, v kateri so države, ki se uspešno spopadajo s korupcijskimi pojavi v mednarodnem poslovanju, so, denimo, vlade Nemčije, Švice, Velike Britanije in ZDA), smo mi skupaj z Argentino, Bolgarijo, Brazilijo, Čilom, Izraelom, Japonsko, Kolumbijo, Mehiko, Rusijo, Slovaško, Turčijo ipd., kot rečeno, že sedmič v zadnji, najbolj obsojanja vredni skupini držav, ki ratificirane (sprejete) protikorupcijske zaveze izpolnjujejo slabo ali pa jih sploh ne. Skratka, omenjeno konvencijo je Slovenija ratificirala že pred 14 leti, letos smo že sedmič zapored med tistimi državami, ki se tako rekoč požvižgajo na svoje protikorupcijske zaveze v mednarodnem poslovanju znotraj OECD, poleg tega pa je Transparency International Slovenia (TI Slovenia) letos zaznal tudi mnogo preveč sistemskih pomanjkljivosti, kot je opozoril generalni sekretar Društva Inegriteta Vid Doria.
Se še spomnite, kako nas je OECD pred dobrim mesecem uvrstil na rep 40 držav, katerih vladam njihovi državljani še najmanj zaupajo? Ne samo, da smo menda prav Slovenke in Slovenci znotraj OECD danes tisti, ki še najmanj zaupamo svoji trenutni vladi, v zadnjih sedmih letih (v času, ko se je pri nas izmenjalo pet vlad) se je zaupanje, ki ga (n)imamo Slovenci v svoje oblastnike, ves čas krčilo. Tako da se je do letos skrčilo za kar 30 odstotnih točk.
Na prvi pogled bi lahko kdo celo pomislil, da smo se z nečim najbrž zamerili OECD in vodstvom mednarodnih protikorupcijskih organizacij ter da se nam ti zdaj za to maščujejo. Mogoče pa smo se jim res »zamerili«. Kdo bi vedel, mogoče smo se jim s tem, ker ne upoštevamo tistega, kar je zapisano v konvencijah, ki smo jih ratificirali, ker ne upoštevamo svojih mednarodnih zavez in, ne nazadnje, ker niti naša sodišča, ki se uradno ves čas tako zelo trudijo, ne upoštevajo niti zanje obvezujočih določil zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Je sploh še kaj več treba dodati?
No, da ne bo vse skupaj izzvenelo povsem črnogledo, je le treba povedati, da je Transparency International Slovenia ne glede na vse tudi zadovoljen in optimističen, saj je zaznal tudi posamezne pozitivne premike (ukrepe). Oblastnike pa je kljub temu jasno in glasno predvsem pozval, naj začnejo izvajati konkretne dejavnosti in konkretnejše izpolnjevati svoje zaveze ter protikorupcijskim prizadevanjem v praksi končno že zagotovijo učinkovit(ejši) pravni okvir.
Štefanec pa že spet nič
Mogoče bi se tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) in njen predsednik Boris Štefanec lahko oglasila ter, kot temu pravimo, povzdignila svoj glas in naše ljube oblastnike opozorila, da je 14 oziroma tudi že »zgolj« sedem let več kot dovolj, da je, skratka, skrajni čas, da kaj vendarle ukrenejo in začnejo upoštevati konvencijo o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev, ki smo jo ratificirali že pred 14 leti. Ali pa ne more (si ne upa), ker to mogoče ne spada med obveznosti in dolžnosti Štefanečevega KPK? Kaj pa, če se predsednik KPK Boris Štefanec ne upa oglasiti samo zato, ker to ne spada med obveznosti in dolžnosti funkcije, ki jo zaseda?
