LOKVE – »Slabo je v naši državi. To ni nobenega poštenja,« se huduje 68-letni upokojenec Janez Potokar iz kraja Lokve pri Črnomlju. Pritožuje se nad odnosom občine Črnomelj, ki je že leta 1997 uveljavila predkupno pravico za njegovo zemljo v velikosti 2500 kvadratnih metrov, a je še ni odkupila – občina naj bi to pravico uveljavljala, ker naj bi tam postavila hiše za Rome. Janez zdaj pravi, da skupaj z 72-letno ženo Dragico, ki nima pokojnine, životarita, a gmotnega položaja si ne moreta izboljšati s prodajo zemlje, saj je ne smeta prodati nikomur drugemu.
Pošteno delo
Janez pravi, da ni neki špekulant, ki bi rad zaslužil na račun občine, temveč priden človek, ki je vse življenje trdo delal: »Bil sem vojna sirota. Sedem let sem živel pri kmetih, pri dobrih ljudeh blizu Starega trga. Sam sem se šolal; podnevi sem delal, ponoči sem se učil. Ker nisem dobil službe kot gozdarski tehnik, sem šel za minerja, saj tega nihče ni hotel delati. Miner sem bil 35 let, edini v Beli krajini. Delal sem od jutra do večera, 25 let sploh nisem šel na dopust, nisem mogel oziroma niso mogli brez mene. Povsod smo imeli gradbišča, saj se je takrat veliko gradilo.«
Ko je spoznal Dragico, bodočo ženo, s katero ima šest otrok, dve hčerki in štiri sinove, sta kupila parcelo in začela zidati dom na Lokvah pri Črnomlju. Ko sta se preselila tja, ni bilo tam še nobene hiše, sčasoma pa je v okolici zraslo romsko naselje. Ker veliko Romov živi v katastrofalnih razmerah, se je občina Črnomelj pred 15 leti odločila, da bo uveljavila predkupno pravico za Janezovo zemljo, da bo uredila romsko naselje, pojasnjuje Janez. Leta so tekla, občinski uradniki so se menjali, položaj pa se ni spremenil. »Edino, kar so naredili, je, da so pred petimi ali šestimi leti asfaltirali nekaj metrov, da bi cesta prišla do naselja, potem pa je vse zastalo.«
Dolgotrajni postopek
Janez s predkupno pogodbo v rokah potoži, da se postopek vleče že predolgo: »Že leta 1997 je občina uveljavljala predkupno pravico za to zemljo in mi niso pustili, da bi jo prodal drugemu. Imel sem že dva kupca. So rekli, da jo bodo oni kupili, da bodo naredili hiše za Rome. Marca letos so se oglasili, ko sem dal ponudbo na oglasno desko, in rekli, da je akt sprejet, da bodo zemljo vzeli, a je niso. Zemljišče je zdaj prazno. Tam so nekaj delali, potem pa vse pustili. Romi so se že hoteli tja naseliti, a jim nisem pustil. Nič se nisem bal. Če občina to kupi, naj kupi.«
Janezu je medtem uspelo doseči spremembo namembnosti zemljišča, da se to zdaj lahko pozida, kot pravi, pa z občino ne najde skupnega jezika niti o ceni zanj: »V Črnomlju je zemljišče vredno 20 evrov za kvadratni meter. Jaz bi svojo zemljo dal za polovico, pa pravijo, da je vredna veliko manj. Oni bi mi dali samo za žemljo. Po njihovem je zemlja vredna 2 evra na kvadratni meter. Oni bi to zemljo morali vzeti, ampak saj veste, kako je, vsaka občina si kroji svoje zakone, kakor ji paše. Od Evropske unije je dobila dosti denarja za Rome, ampak so denar porabili za druge namene. Večkrat sem bil že na občini, a do županje sploh ne moreš priti. Prej bi prišel do Tita kot do nje. Vam povem, oni perejo denar. Denar za Rome pride, potem ga ni pa nikjer. To ni logika, to je lopovščina. Sem rekel, da bom poslal dopis na evropsko skupnost, da Slovenija nikoli več ne bo dobila denarja za Rome, ampak nisem tak lump. Dolgo trpim, ampak enkrat je pa dovolj. Pravijo, da nimajo denarja, imajo pa veselice, kjer se pije in je in se zapravlja.«
Zavračajo očitke
Na črnomaljski občini, kjer se je od leta 1997 zamenjalo že veliko ljudi, ne vedo za spor z upokojencem Janezom, poudarjajo pa, da ne kupujejo zemlje za gradnjo romskega naselja, res je le, da so že pred leti kupili zemljišče za širitev romskega naselja na Lokvah, a to še ni pozidano. Pravijo, da jim Janez sam ponuja zemljo. Županja Mojca Čemas Stjepanovič, ki je na tem položaju dve leti, pojasnjuje, da je prvi dopis v zvezi s tem primerom prejela januarja lani. »V letu 2011 nismo imeli predvidenih finančnih sredstev za nakup tega zemljišča, in to smo večkrat povedali tudi g. Potokarju po telefonu, povedala mu je tudi sodelavka, pri kateri se je oglasil avgusta lani. Že takrat mu je bilo rečeno, da zemljo lahko proda in zadevo uredi pri pristojnih organih.« Pozneje istega leta je občina Janezovo zemljo uvrstila v program pridobivanja zemljišč za leto 2012, da bi na njej zgradili romsko otroško igrišče, a trenutno ni denarja. »Na razgovoru v mesecu maju letos je bilo g. Potokarju pojasnjeno, da zaradi varčevalnih ukrepov in nemožnosti prijave na razpis Občina Črnomelj ne razpolaga z dovolj finančnimi sredstvi in da v letu 2012 zemljišča ne bomo kupili.«
Socialna stiska
Upokojenec Janez Potokar se zaradi dolgoletnega čakanja razburja: »Midva z ženo nimava denarja. Žena je prej dobivala varstveni dodatek, ker ni hodila v službo, ampak je čuvala otroke, potem pa so ji to ukinili in zdaj živiva od moje pokojnine. Živiva s 500 oziroma 450 evri, saj mi 50 evrov poberejo za zavarovanje. Denar od zemlje bi nama prav prišel, saj ne moreva živeti. Nočeva nič slabega. Nisem slab človek. Poznajo me do Trške gore. In kaj naj zdaj naredim? Kupca so mi odgnali, oni pa niso vzeli. Kako naj živim? Od zraka? Star sem, ne morem več delati. Če so uveljavili predkupno pravico, bi morali vzeti zemljo. Ne delajo v korist državljanov, samo gledajo, kako bodo kaj izmaknili ...«