Že šestič rubili komaj sedemletnega otroka

KOČEVJE – Prvi rubež tedaj komaj šestletnega otroka so po sklepu Okrajnega sodišča v Kočevju opravili meglenega februarskega dopoldneva. Sledilo jih je še pet. Fantkovo mamo, 30-letno Tanjo Petek iz bližnjih Koblarjev, je od tedaj nenehno strah. Trije rubeži so spodleteli, saj matere in otroka (dvakrat aprila in v začetku junija) ni bilo doma, predzadnji je bil proti koncu junija, zadnji pred desetimi dnevi. Prav ste prebrali: niso rubili predmetov, temveč – otroka. V tem primeru ga namreč obravnavajo kot predmet rubeža, katerega upnik je oče.

Rubežnik 
na šoli

Tanjini februarski spomini, ko se je njen prvošolček odpravljal na prve zimske počitnice, ne bodo nikoli zbledeli. Policist v civilu je varoval vhod v šolo, direktorica centra za socialno delo, ravnateljica, sodni izvršitelj in oče pa so prišli po fantka. Mame o tem ni nihče obvestil. Da so ji sina odvzeli in ga izročili upniku, ji je izvršitelj sporočil šele, ko so bili na poti, že pred Ljubljano, kjer živi oče.

Šok, stres, huda ura. S partnerjem Enejem Filipidisom sta oddrvela na kočevski center za socialno delo. »Kako se je ta rubež izvajal, sem čustveno vzkipela, hotela sem izvedeti za počutje otroka in zakaj me o tem ni nihče obvestil. Direktorica Katarina Hiti mi je zmogla povedati le, da ne bi želela biti v koži mojega sina,« se še vedno vidno pretresena spominja Tanja.

Vsa iz sebe je bila tudi partnerjeva mati Cvetka, ki je vlekla sani proti šoli, da bi vnuka pripeljala domov. Potolažila je sinovo partnerico, ki je bila takrat v drugem mesecu nosečnosti. Še isti dan sta se Tanja in Enej odpravila v Ljubljano v upanju, da ga bosta videla, vsaj za hip. In tako vsak naslednji dan, vendar neuspešno.

Bitka za otroka

»Oče je trdil, da se mora otrok matere odvaditi. Ob rubežu je sinu dejal, da gre k njemu le na počitnice, že naslednji dan pa ga je šokiral: povedal mu je, da bo živel pri njem in hodil v novo šolo. Malček je hotel domov, zavračal je hrano in pijačo,« Tanji solze orosijo obraz. Niti z igračami, ki si jih je zaželel, se ni mogel potolažiti. V četrtek je prišel domov, a se je v nedeljo, ko bi se moral vrniti k očetu, prestrašen močno upiral. Materi je skočil v naročje, tresel se je in jokal. S partnerjem sta ga odpeljala na urgenco. Zdravnik je predlagal, naj ostane pri mami, v okolju, kjer se počuti varnega in ljubljenega.

In je ostal, oče pa se je še bolj oprijel sklepa okrajnega sodišča in z izvršbami nadaljeval bitko za sina. Sodni mlini so kolo znova obrnili, tokrat zadnji delovni dan minulega tedna. Pred hišo v Koblarjih so se ustavili direktorica centra za socialno delo, rubežnik in oče s svojo odvetnico. Ko je fantek še spal, bilo je malo po sedmi zjutraj, je na vrata potrkal rubežnik. Prosili so ga, naj počaka, saj je Tanja 18. avgusta pred rokom rodila otroka, ura pa je bila taka, da je morala najprej poskrbeti za novorojenca, potem pa še za malega šolarja. »Direktorica CSD Kočevje je dobro vedela za novo bitje v hiši, čemu torej taka naglica,« se sprašuje mama.

Sodni izvršitelj je bil neizprosen: prišel je po otroka, ki ga mora po sklepu sodišča izročiti očetu. »Če bo želel iti, prav, če ne, ga s silo ne bodo odpeljali,« je bila odločna mama. A rubežnik je, skupaj z direktorico CSD Kočevje, želel samo slišati glas zbeganega malčka. »Ko sta stopila do njega, mu je stric povedal, da je prišel ponj, da bo živel pri očetu, in ali si bo pripravil igrače za na pot. Otrok je šel v sobo, se skril za vrata in rekel, da ne gre: 'Lepše mi je tukaj kot v Ljubljani.'« Hitijeva je rubežniku dejala, da so končali. Nato so odšli.

Oklenil se je mamice

Junija so rubež, prav tako zgodaj zjutraj, opravili na domu Tanjine matere, ki boleha za rakom, oče pa je srčni bolnik. V Gorenjah so se pojavili že ob šestih zjutraj. Mlada družinica je namreč takrat živela tam, saj je Tanja pomagala bolni materi. Otrok je ob vstopu izvršitelja in Hitijeve želel zbežati v spalnico, a ga je mamica potolažila in mu rekla, da je vse v redu in da se mu bosta stric in teta predstavila. Malček se je po otroško rešil tako, da se je oklenil mame. Prepričevala sta ga, da bi odšel z njima do vhodnih vrat stanovanjske hiše – bledičen, odsoten in prestrašen je odločno večkrat ponovil, da ne gre.

Po razhodu z deset let starejšim partnerjem si je Tanja kmalu po porodu uredila dom na Kočevskem. Prvo leto je bil malček v njeni oskrbi, oče ga je občasno obiskoval in dokaj redno plačeval preživnino. »Prelomilo se je 2012., ko sem spoznala Eneja. Očitno tega ni prenesel. Namesto da bi živela vsak svoje življenje in še naprej skupaj skrbela za najinega otroka, je ubral drugo pot. Ta je bila očitno v škodo otroka, saj je začel očeta zavračati. Kazal je nelagodje, tožil je nad bolečinami v glavi in trebuhu, pojavljala so se tudi nenadna in kratkotrajna povišanja telesne temperature. Zato sem očetu predlagala, naj pride na obisk, ostane nekaj ur z njim, mi pa se ta čas umaknemo, če bo treba. Pa ni zaleglo. Po vsem tem lahko rečem, da je sin postal orožje, s katerim se mi želi maščevati,« je prepričana Tanja.