TRADICIJA

Že petnajstič pešačili iz Idrije na vrh očaka

Objavljeno 05. julij 2013 09.36 | Posodobljeno 05. julij 2013 09.36 | Piše: Lovro Kastelic

Jubilejnega pohoda se je udeležilo 7 Idrijčank in 32 Idrijčanov.

Idrijski zmagovalci. Foto: Miran Hvala

IDRIJA – V planinski koči na Petrovem Brdu sta Simon, nekdanji član skupine Bele vrane, in Likarjev Dare usklajeno, kot da bi se že od prej poznala – pa se nista –, pripravila čisto pravo veselico. Ta dva na kitaro, Milan Pišlar, bolj znan kot Barakar, jima je sledil na doma narejenem basu. Vzdušje je bilo naravnost imenitno! Rekordno število, 39 pohodnikov, ki so za hip počili pred strmim in neskončnim vzponom na Vrh Bače, se je zadovoljno pozibavalo v domačih ritmih in zapelo: »Zdaj zavriskaj, zapoj, jaz zavriskam s teboj, / kot nekoč sem doma, se še spomniš, mamica? / Zdaj zapel sem naglas, da je čula vsa vas, / saj vesel sem Idrčan, veselo pojem noč in dan!« Pa čeprav so hodili že pol dneva, da, pol dneva, je bila njihova duša še zmeraj vedra! Za njimi je bilo že več kot 40 kilometrov poti, veste, pa so bili šele na polovici!

Govorimo namreč o pohodniški bandi, ki se je že 15. odpravila na znameniti ultrapohod – iz Idrije na Triglav! To je preizkušnja, v kateri Idrijčani dejansko pokažejo, iz kakšnega testa so. To je pohod za izbrance, »to res ni za vsakogar,« nam je iskreno povedal Damjan Carl - Dame. Udeleženec mora biti tako fizično kot značajsko pripravljen; upehanci in težaki zato ostanejo doma. Adljudnim je nastop prepovedan! Še posebno je izpostavil dekleta: »Z njimi ni bilo nikoli nobenih težav, vselej zgrizejo do konca!« Tudi to pot so se Mimi, Urška, Bernarda, Martina, Tanja, Saša in Ksenija več kot izkazale, premagale vse ovire ter uspešno nadaljevale tradicijo Majde Bajc, ki se je tega pohoda pred desetimi leti udeležila kot prva predstavnica nežnejšega spola.

Kaj ti pa je, pob?

Prav Dame je bil tisti, ki je začel. Je tudi edini, ki ima vseh 15 križcev! Orodjar, ki je že četrt stoletja zapisan Kolektorju, je moral že od nekdaj poslušati, kam se je vzpel ta, v kateri hrib se je zagnal oni, tisti je hodil sedem ur, oni pa devet. Njegovi sodelavci so bili sami hribolazci, debate so se venomer vrtele okoli hribov. Dame je bil slab sogovornik; malo se je s športom sicer ukvarjal, to pa je bilo tudi vse. O hribih je bolj sanjal kot jih preizkušal. Na lepem pa je imel vsega dovolj, želel jim je pokazati; tistega junijskega dne leta 1999 je postal človek akcije. Ko mu je šinilo v glavo: »Jutri grem na Triglav!« Iz Idrije peš! Zagotovo ni prav dobro vedel, v kaj se spušča. Šel je v trgovino in nakupil vsaj petkrat preveč živeža. Povedal je bratu Amadeju, pa ga je samo čudno pogledal. Šel je še do Staneta in Katjuše Jereb, ki sta nekaj podobnega prehodila že pred leti. »Jaz bi šel jutri iz Idrije na Triglav!« jima je obelodanil. »Kaj ti pa je, pob? Ali sploh veš, v kaj se podajaš, kje se sploh gre?!«

»Ne, nič ne vem.«

Stane mu je potem z roko skiciral, Dame je bil prepričan, da ve. Krenil je ob pol štirih zjutraj. Ko je prišel do Ledin, pa so se pred njim pojavile štiri poti. Pojma ni imel, kam. Taval je in taval, izgubljal čas, klical brata, da ga je vsaj približno usmeril. »V glavnem – izgubljal sem se,« se še živo spominja. »En cajt sem bil na Blegošu, spet drugič na Poreznu ...« Ko pa je že precej izmučen dospel do neke kmetije, je vprašal kmetico, kam se gre. Ženička pa je ravno grabila in ni imela potrpljenja za takšne izgubljence, kakršen je bil tedaj Dame, ki se je sredi delovnega dne trmoglavo zapičil v nekaj, kar je v njenih očeh mejilo vsaj na provokacijo. »Preklet' mulc!« je bila huda. »Ali nimaš nobenega pametnejšega dela? Tukaj imam grablje! Namesto da bi pomagal, hodiš!«

To ga je povsem dotolklo, njegova morala je štrbunknila do samega dna. Do večera je z že povsem ožuljenimi stopali prišel do Soriške planine. In zaspal. Zjutraj je poklical brata: »Pelji me domov! Ne morem več!«

Boleče 
solze sreče

V zdravstvenem domu so ga oskrbeli. Kmalu zatem je prišel v službo in opazil nekaj privoščljivcev, ki so se nasmihali ob njegovem poraznem in neuspelem podvigu. »Ja, ja, smo ti rekli, da ne hodi!« so bili pametni.

To ga je tako podžgalo, da je po dveh tednih, ko so se stopala zacelila, sklenil, da poizkusi še enkrat. Tedaj je poklical sodelavca Danila Bizjaka (tudi letos se je udeležil pohoda) in brata. »Ti, čez tri dni bi šel še enkrat, greš zraven?« In so šli.

Po nekem čudežu so številnim težavam navkljub, polni žuljev in bolečin, le osvojili Triglav. Pritekle so solze. Dame si je rekel, nikoli več! Ker pa se zarečenega kruha največ poje, so se pohodi nadaljevali. Zdaj je pohod tradicionalen, navadno se ga udeleži približno 25 prijateljev, pohodnikov, športnic in športnikov, večinoma (so)delavcev iz idrijskih gigantov – Kolektorja in Hidrie.

Bilo je, da jih je že vse od začetka pri Antonijevem rovu pral dež, da jih je medel sneg, da jih je žgala poletna pripeka, toda Idrijčane – na poti do Triglava – prav nič ne zaustavi! Dobra družba skrbi za celjenje ran, iskreni pogovori lajšajo bolečine. Zadnja leta imajo še spremstvo; Barakar, Munh, Pačipar in Primšk so tudi to pot poskrbeli, da je bilo pijače in jedače vsaj toliko kot smeha in dobre volje.

Eni in edini

Letos so šli po najkrajši poti doslej, hodili so če ne sedem, pa zanesljivo šest becev na uro. Bec je specialna merska enota, poimenovana po Milošu Krašni, ki je tako kot Dame, Evgen, Albin in Vojko častni član z največ križci. Ob počitku v Nemškem Rovtu, kjer so prespali, so naprave kazale 55 prehojenih kilometrov in skoraj 2500 višincev. Na koncu jih je naneslo skoraj 4000! Treba je namreč čez drn in strn, iz Spodnje Idrije do Bevkovega vrha, do prvega oddiha na Kladjah, po starem italijanskem kolovozu do Doljnih Novakov, strmo navzgor do Davče in turistične kmetije Pr' Vrhovc, kjer je čakalo kosilo in kjer je igrala harmonika; nato je šla karavana mimo Porezna, vse do Petrovega Brda, tja, kjer so, kot že veste, godli, prepevali in vbrizgali dovolj energije, da so pohodniki po 14 urah – vmes je bilo treba še čez Vrh Bače in navzdol ob smučišču Kobla – prispeli v Nemški Rovt. In zjutraj nadaljevali do Bohinjske Bistrice skozi Srednjo vas na Uskovnico, proti Vodnikovi koči, čez Konjsko sedlo, po Kalvariji na Kredarico. Vlado Pisk, ki je bil na Triglavu že petdesetkrat, kar ni mogel verjeti svojim očem. Še nikoli se namreč ni zgodilo, da na zadnjem vzponu do Triglava ne bi bilo nobenega planinca. Tokrat so bili tam na vrhu resnično samo Idrijčani!

Še to: Evgen je vse do Kredarice nosil povsem novo kitaro, na katero je potem veselo brenkal in zabaval Škandravc, Kamačo pa je igral na orglice. »Zdaj zavriskaj, zapoj, jaz zavriskam s teboj ...,« je odmevalo. » ... kot nekoč sem doma, se še spomniš, mamica? / Zdaj zapel sem naglas, da je čula vsa vas, / saj vesel sem Idrčan, veselo pojem noč in dan!«

Deli s prijatelji