IZOLA – Ko smo parkirali pred blokom na Cesti v Pregavor v Izoli, se nam je upokojeni predmetni učitelj, 75-letni Franc Koprivec, nasmejal: »No, pa imamo spet srečo.«
Mislili smo si, da je Franc že kdaj v življenju kaj zadel, toda njegova pripoved nas je presenetila. Pred kakimi osmimi leti je zadel Volkswagnovega pola. »Šel sem ga iskat v Trebnje,« se spominja Franc in pred nas na mizo postavi fotografijo, kako nasmejan stoji ob rdečem avtomobilu.
Kot kaže, se ga sreča res močno drži: »Pred dvema letoma sem zadel električni skuter, pa sem ga potem prodal.«
Tudi ženi Eriki, upokojeni gostinki, je sreča blizu, saj je pred časom na neki nagradni igri zadela sesalnik.
Franc je prišel iz Ribnice, Erika se je na Obalo priselila iz Gorenjske, Tržiča. Kako kot Gorenjka zdrži na Obali, kjer življenje vendarle teče počasneje.
»Oh, moja prijateljica mi pravi: 'Ti si Gorenjka z napako.'« Zelo dobro se je navadila, celo prevzela primorski dialekt. »Moja prva služba je bila v delikatesi in sem se kar morala naučiti govoriti po domače. Če bi govorila po tržiško, bi me čudno gledali in tudi težko razumeli.«
Erika vstaja ob šestih: »Ne vem, vse življenje sem bila navajena vstajati zgodaj.«
»Slovenske novice najprej prelistam ob kavi, nato pa se lotim križanke. Ta mi je v veliko zadovoljstvo.« Pri žalostnih zgodbah prebere le naslove, sicer pa vselej pregleda kuharske recepte in gospodinjske nasvete.
»Ena njenih specialitet je tudi sirov oz. jabolčni štrudelj,« jo pohvali Franc, ki Novice prelista za njo. Franc se branja časopisov ne brani: »Zato tudi spremljam vse, kar napšete.« Tako je z dogajanjem doma in po svetu na tekočem. Tudi on se je kar dobro prilagodil na obalni tempo.
Toda najslajšo novico tudi za nas je Franc prihranil za konec našega kratkega obiska: »Hvala Slovenskim novicam že za drugi hektoliter.« Priznamo, mislili smo, da ne slišim prav. A je res, Franc Koprivec je pred dvema letoma dobil prvi hektoliter – tokrat torej že drugi hektoliter Daninih pijač.
