Že dolgih sedem let prosjači za svoj denar

GROSUPLJE – Bojan Jakac ima obljub že vrh glave! Ne nazadnje so ga hoteli zaradi pomanjkanja denarja in neplačanih položnic že trikrat vreči iz njegovega stanovanja; človek je na socialni podpori pristal. »Če ne bi imel tako dobrih prijateljev, bi bil že pod smreko,« je komaj slišno izdavil. V zadnjih sedmih letih je bil 61-letni Grosupeljčan namreč že tolikokrat naplahtan, on bi rekel nategnjen, da preprosto ne more biti več tiho. »Dobil sem že čez 150 povsem identičnih telefonskih sporočil: 'Denar boš dobil nazaj, samo še malo počakaj!'« Zdi se, da se je ujel v domnevno verižno goljufijo.

Tik pred recesijo

Pred desetimi leti je prodal hišo na Vevčah, izplačal svojce, si kupil to stanovanjce v Grosuplju pa še nekaj mu je ostalo. Čeprav se je že neslišno in nezadržno bližala recesija, smo se takrat Slovenci še povsem brezskrbno sončili v konjunkturi. Le malokdo je mislil na najhujše. O tem gotovo ni razmišljala Bojanova sestrična, ki je v začetku leta 2008 potrkala na njegova vrata, »'vloži, če si pameten,' mi je dejala,« se spominja Jakac. Od nje je izvedel, da ima neko prijateljico, ki se ukvarja z zavarovalniškim zastopanjem, da je pri njej že leta 2002 vložila denar, tega pa z vsakoletnimi dobički nadvse lepo oplemenitila. Zakaj pa ne, si je najbrž mislil mizar; ki si še dobro ni oddahnil, že se je pri njem pojavila Lidija Vrbinc, ta je bila takrat, kot je razvidno v Ajpesu, zastopnica družbe z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.) Vadoli Klavčič in družbeniki. Nad njo, vsaj po funkciji, je bil Alojz Klavčič, s katerim sta 4. aprila 2002 ustanovila to družbo (s sedežem pri Gostilni Vrbinc, na Peruzzijevi v Ljubljani) in za morebitne nevšečnosti družno odgovarjala – izključno s svojim premoženjem! Še to: glede na Ajpes je Klavčič 17. 2. 2015 predal pooblastila Vrbinčevi, 31. 12. 2015 pa kot kaže iz družbe tudi dokončno izstopil.

Vložil je 30.000 evrov

Lidija je navdušila Bojana z dejstvom, da lahko že po enem letu dvigne tako glavnico kot dobiček ali pa kar oboje, ter mu jamčila, kot je zapisano tudi v pogodbi, da bo višina plemenitenja predvidoma 40-odstotna, garantiran donos pa da bo že v prvem letu 20-odstoten! Petnajstega februarja 2008 sta si segla v roke in veselo podpisala. Jakac je vložil 30.000 evrov, kar pa še ni bilo vse, v igro sta se namreč spustila še njegova kolega, seštevek skupnega vložka je bil zato še višji – približno 130.000 evrov.

Po enem letu, ko je bila Slovenija že v mučni recesiji, je Vrbinčeva spet prišla do Jakca in ga prepričala, naj pusti vložek desetih evrskih tisočakov še za eno leto, »da se stvar dobro obrača in plemeniti«, se je spominjal Jakac. V tistem sta podpisala novo pogodbo, na koncu katere še danes jasno piše, da bi mu morali, če bi hotel, že 25. februarja 2009, »in sicer najkasneje v treh tednih«, izplačati 30.500 evrov. Ker pa je bil to nateg, tega zneska seveda še do danes ni videl. In ker je že spomladi 2009 nujno potreboval nekaj denarja, je poklical Lidijo Vrbinc in ga od nje jasno in glasno zahteval.

Prosi za žepnino

Čeprav bi moral dobiti vsaj glavnico, mu je kot največjemu revežu začela (od 7. aprila 2009) prinašati drobiž, po 50, 100, 200 evrov. Vse ima natančno zapisano. »V osmih letih sem od nje dobil 11.700 evrov …« Odtlej, če na hitro izračunamo, namesto glavnice dobiva v bistvu žepnino, po 140 evrov na mesec. Seveda pa ta ni mesečna, temveč, kot je Jakac povedal tudi policistom (ti so v začetku leta 2014 spisali ovadbo), pride šele po mukotrpnem klicanju in pošiljanju nešteto sporočil, ponižnem moledovanju, nevrednem človekovega dostojanstva, ob katerem bi vsakdo izgubil potrpljenje. Tudi Jakac ga je. Zato je nemočno in obupano, »saj od živcev po cele noči ne spim«, po dveh letih čakanja, da bi se sodni mlini že enkrat zavrteli, pozval Slovenske novice.

»Poglejte, ženska se ves čas izmika z nešteto izgovori, da nima gotovine, naj še malo počakam, naj se raje oglasim čez nekaj dni, da je bil organizator Lojze, da je on pobral ta denar, 'kaj me briga, dal sem ga tebi, če si ga znala vzeti, ga še vrni,' sem ji že večkrat dejal, kot tudi, da ji je iz mene uspelo narediti reveža, pa je prav nič ne gane, ne vem, ne oglaša se mi na telefon, če pridem do nje, mi grozi, da bo poklicala policijo, tega preprosto ne razumem, upala se mi je celo reči, naj bom raje tiho, saj da sem od vseh upnikov še največ dobil?!«

Sklep o prenehanju

Nazadnje se mu je javila, ko ji je prejšnji teden napisal sporočilo, da ima resnično vsega dovolj in bo poklical novinarja. Takoj se je odzvala. In mu dejala, da bo denar še v petek nakazan, če ne v petek, pa vsaj »danes teden«! Ta rok pa se je, kot že ničkolikokrat, že spet iztekel. Bojan denarja seveda še ni videl. Še več: »Dobil sem resno grožnjo, da bom najebal, če bom dal v časopis!« S klasičnim in obveznim dodatkom: »'Počakaj, no, še teden dni,' mi je že spet dejala, 'takrat bo vse na tvojem računu …'« Če sploh kdaj bo. Saj je na Ajpesu objavljen tudi sklep o prenehanju družbe Vadoli Klavčič in družbeniki, d. n. o., ki ga je 55-letna Lidija Vrbinc po hitrem postopku kot še edina družbenica sprejela na skupščini pred enim mesecem, 17. marca 2016. Že naslednji dan ta družba ni imela prav nobenega premoženja več. ¾ Bojan Jakac že predolgih sedem let čaka vsaj na glavnico. Zaradi nenehnih obljub je malo manjkalo, in bi pristal na cesti.