Že desetič dišalo po Prekmurju

Na dobrem gostivanju ne sme manjkati dobrih ljudi in glasbe, pijače in okusne jedače, ob kateri zapojejo brbončice. »Mora pa imeti tudi dobrega pozvačina,« je samozavestno pridal pozvačin, ki se je minulo soboto s sprevodom folklornih plesalcev in plesalk, ki so sledile žvončkljanju njegovega živobarvnega cvetnega pokrivala, znašel na osrednji ljubljanski tržnici. Le da tokrat ni pozival k poroki, temveč vabil v objem Plečnikove arhitekture, kjer je sicer vselej živahen meščanski utrip sobotne tržnice zdaj zvenel, dišal in se čutil malce drugače. Že 10. zapored je po Pogačarjevem trgu namreč zavel gostoljuben panonski vetrič in s seboj nosil zvoke tradicionalne prekmurske ljudske glasbe, toplota zgodnjega junijskega sonca pa je še krepila omamne vonjave, ki so se od zgodnjih jutranjih ur širile iz velikanskega kotla, v katerem je brbotal bograč.

Ko zagode Prekmurje, za srbe pete

Med 53 stojnicami, na katerih so se pod okriljem vse bolj razpoznavne blagovne znamke Diši po Prekmurju predstavljali prekmurski kmetje, vinarji, medarji, žganjarji, rokodelci in obrtniki ter ponudniki turističnih storitev, so zadoneli še zadnji zvoki živanega prekmursko-ciganskega melosa skupine Halgato, prebudili tudi najbolj trdovratne zaspance in utrli pot Goričkim lajkošem, ki so iz starih kmečkih orodij izvabljali ljudske melodije. »Morda jih ne potrebujemo več pri kmečkih opravilih,« je na koso pokazala Brigita, ki sicer piha na njivsko piščal, ki so jih nekdaj uporabljali za vlečenje vina. Spremljali pa so je še Darinka na ribežu, Ludvik na lončenem basu in vodja skupine Stanko s harmoniko, včasih pa se godbi nenavadnih starih ljudskih glasbil pridružijo še zvoki grabelj in česala za lan. A morali so si vzeti premor. Si ovlažiti glasilke s špricerjem in se morda okrepčati z langašem, seveda premazanim s česnom in oljem. Toda glasba vendar ni zamrla. Stare ljudske pesmi so obujale Moščanske pevke, muzikantje Markobande pa niso pustili, da bi obsedeli na zadnjicah, temveč so se najpogumnejši že zavrteli, tudi s prekmurskimi folklornimi plesalci, tisti malce bolj sramežljivi pa smo s srbečimi petami udarjali v ritmu.

Nosili so ga še domov

Če je kdo pomislil, da bo želodec v poletni vročini ostal tiho, je ob pogledu na velikanski kotel spoznal, da je bil v pošteni zmoti. Devetdeset kilogramov mesa – svinjina, govedina in obvezno tudi divjačinsko meso – s prav toliko čebule in 50 kilogrami krompirja, ki se je v rdečem vinu prepletalo z aromami začimb, je namreč obljubljalo kulinarično popotovanje v severovzhodni kotiček Slovenije, kjer so prvine slovenske, hrvaške, avstrijske in madžarske kuhinje ustvarile svojstveno gastronomsko zakladnico. »Pravi bograč se mora kuhati nad ognjem. Tako kot so to nekdaj počeli kmetje,« je dejal glavni kuhar Slavek in z velikansko leseno žlico, že podobno lopati, mešal 200 litrov golaža nad ognjenimi zublji, medtem ko so v manjšem, 100-litrskem kotlu že postrgali dno. Ljudi je tjakaj namreč vleko kot magnet. Nekateri so ga v plastičnih posodicah vzeli kar za domov, večina pa se je z njim in malce kruha zatekla v senco belega šotora in v okusih razkošno jed poplakovala s hladnim vinom ali še raje s kozarčki belega ali rdečega špricarja, medtem ko so se najmlajši sladkali z bezgovim sirupom.

»Jaz ga začinim z lovorjem, majaronom, česnom,« je začimbe našteval Slavek in dodal, da nekateri vanj dodajajo tudi brinove jagode, morda zelenjavo, ob čemer je z roko pokazal proti ljubljanski stolnici, v senci katere se je dimilo iz devetih manjših kotličev, okoli katerih so se vrtele skupinice v različnih firtahih. V zaodrju dogodka je namreč potekalo tudi že tradicionalno tekmovanje v kuhanju bograča, na katerem je letos slavila obrtna zbornica. Ni odnesla le lente letos najboljših, temveč jim je Janko Kodila, predsednik Društva za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot, tudi krivec za vsakoletno mlaskanje Ljubljančanov ob dobrotah, ki so se rodile v pokrajini ob bregovih Mure, izročil tudi častitljivo prekmursko šunko.