NAKLO – »Marsikdo me vpraša, koliko časa sem potreboval, da sem prebral vse te knjige. Pa saj jih nisem! Veste, saj tudi pek ne poskusi kar vsega kruha, ki ga speče, kaj ni tako? Saj rad berem, seveda, a še zdaleč nisem prebral vseh knjig, ki jih imam,« se nasmehne upokojenec Peter Praprotnik, doma v Naklem. Ljubezen do pisane besede ga spremlja že vse življenje, v zadnjih letih, odkar je upokojen, pa se je strast do knjig samo še okrepila. Tako zelo, da jih ima danes skoraj 15.000, nadvse skrbno zloženih v garaži, kurilnici, na podstrešju in še v kakem kotičku stanovanjske hiše, v kateri že vrsto let živi z ženo Metko. »Ravnokar sem pogledal – trenutno imam v zbirki 14.995 knjig in še 2500 takih, ki so podvojene,« se med številke, ki so veliko bližje kaki manjši krajevni kot domači knjižnici, zazre sogovornik.
A začnimo na začetku in se vrnimo v preteklost, oddaljeno kakih sedem desetletij. Takrat mali Peter Praprotnik še ni prestopil praga šole, pa je že pogledoval med črke. »Otroci smo gor rastli na večji kmetiji tu na Polici pri Naklem. Moja mama je pomagala pri delih na kmetiji in k nam sta iz vasi zahajala tudi dva fanta, s katerimi smo se otroci radi družili. Eden je študiral pravo in nas otroke naučil tako gledati na uro kot tudi brati. Tako sem znal brati, še preden sem šel v šolo,« se v desetletja oddaljeno preteklost vrne sogovornik.
Kot pravi, ga knjige spremljajo že vse življenje, njegove tesne spremljevalke pa so postale v zadnjih letih. In, zanimivo: ravno zaradi knjig je upokojenec začel uporabljati računalnik. »Nekako sem moral začeti beležiti, katere imam in kje v hiši so shranjene. Tako sem jih začel vnašati v računalnik. Zdaj imam v dokumentu zbrane vse knjige kot tudi to, kje jih lahko najdem. Ob koncu vsakega leta natisnem knjižni katalog, v katerem so zbrane vse, ki so na mojih policah. Kljub pazljivosti pri vnašanju pa se mi kdaj pa kdaj pripeti kakšna napaka, a se potem hitro potrudim, da jo odpravim,« pojasni Peter Praprotnik, ko nas popelje na zanimiv sprehod med tisočimi zgodbami, ki so razporejene na številnih, doma izdelanih knjižnih policah. Višino teh prilagaja sproti: »Nakupil sem opeke in deske, da lahko police po potrebi prilagodim velikosti knjig.«
Med slovarji največ zanimanja za ruske
In po katerih poteh pridejo knjige do upokojenca, ki ima verjetno največjo zasebno zbirko na Gorenjskem? »Različno. Nekatere zamenjam z drugimi ljubitelji. Ker prijatelji in znanci že vedo, da jih zbiram, mi jih pogosto podarijo. Del jih kupim na Zarici v Kranju, kjer se v centru ponovne uporabe najdejo odlično ohranjene, ki jih ljudje iz takih ali drugačnih razlogov ne potrebujejo več,« pojasni Peter Praprotnik. Ko prijetno kramljamo, mimogrede omeni še, da je ravno on tisti skrivnostni in dobri mož, ki na Gorenjskem takole spotoma napolni marsikatero ulično knjižnico: »Zadnjič sem bil v Stražišču pri Kranju, kjer je pred šempetrsko graščino knjigobežnica. Napolnil sem jo, kot to storim dostikrat, kadar grem v kranjski zdravstveni dom. Lepe hiške s knjigami so tudi na urejeni Poti Jeprškega učitelja, ki se vije od kranjske Drulovke mimo vasi, nanizanih ob Savi. Tudi tam sem že pustil knjige, ki sem jih imel viška v svoji zbirki. Veseli me, ko vidim, da jih bralci vzamejo iz teh uličnih menjalnic, prav lepo je videti, da si jih ljudje sposodijo in jih nato, prebrane, prav pošteno vrnejo, da bi lahko zanimive zgodbe v roke vzel še kdo.«
Sicer pa sogovornik, ki je zbirko tokrat prvič pokazal očem javnosti, opaža, po katerih knjigah je trenutno precej povpraševanja. »Leksikoni bolj kot ne nabirajo prah, saj je zdaj že vse zbrano in zelo lahko dostopno na internetu, podobno se godi s slovarji. Samo ruski so tisti, po katerih je tačas kar precejšnje zanimanje. Marsikomu se spomin na mladost obudi ob pogledu na knjige Karla Maya, opažam pa tudi, da je kar dosti povpraševanja po knjigah, ki opisujejo medvojne dogodke,« se med tisočerimi knjigami na hitrico sprehodi Peter Praprotnik.
Ko nas z žarom v očeh popelje med svojo bogato zbirko, opazimo na policah zbrana dela slovenskih pisateljev, celotno zbirko Sto romanov, zbirko mladinske literature Zlata knjiga in Mohorjeve večernice, nanizane na polici od prve številke pa vse do zadnje knjige, ki nosi številko 163. »Začetne so kopije, saj je prve knjige v zbirki, ki je začela izhajati leta 1858, zelo težko dobiti,« pojasni sogovornik.
Vestno zložene kot vojaki
Med hitrim sprehodom po družinski hiši, ki jo krasijo številne knjige, z enim očesom opazimo vse slovenske prevode kriminalnih romanov spod peresa Agathe Christie. Ta je v romanu Skrivnostne ure neko trgovino s knjigami prekrasno opisala z besedami: »Postrani sem se prerinil preko praga. Dobesedno tako, kajti negotovo zložene knjige so vsak dan bolj ovirale prehod. Znotraj je bilo jasno, da imajo knjige trgovino, in ne obratno. Zavzele so vsak prostorček, se množile in stiskale, glasno so kričale po nekom, ki bi jih s trdno roko spravil v red. Razmak med policami je bil tako majhen, da se je človek le s težavo rinil skozi. Na vsaki polici in mizi so bili še kupi knjig.«
No, tako zatrpan s knjigami dom družine Praprotnik še ni. Pri njih so vestno zložene kot vojaki. Poravnane so v lepi vrsti in v računalnik skrbno vnesene vse do zadnjega romana, leksikona, slovarja, slikanice, kuharice in najmanjše knjižice. Res pa je, da tudi tu zavzemajo že skorajda vsak kotiček. Tako je zbirka Sto romanov, ki je pred desetletji domovala v skoraj vsaki dnevni sobi, pri Praprotnikovih skrbno spravljena kar v garaži, kjer se romani, od prvega pa vse do stotega, stiskajo v avtomobilski prikolici. »Te knjige že imam in vse te so višek v zbirki,« ob pogledu na zgodbe, ki se skrivajo v garaži, pove Peter Praprotnik ter na eni od sten razpre zaveso, za katero se skriva še na stotine podvojenih knjig. Pogled, ob katerem ne bi zastal dih samo ljubiteljem knjig, ampak tudi vsem tistim, ki vsaj približno slutijo, koliko časa, potrpežljivosti in ljubezni je treba vložiti v tako skrbno urejeno zbirko.