Zdravnikom drobtine, dobaviteljem milijarde

Javni zdravstveni sistem nam razpada pred očmi. Od matere vseh afer, tiste z operacijskimi mizami, ki naj bi jih UKC Ljubljana preplačal za kar 600 (naših!) milijonov, si afere samo še sledijo. Po aferah Radan, Onkološki inštitut, aferah zaradi otroške srčne kirurgije, korupcije pri nabavi zdravil in pripomočkov, smrti dvojčkov zaradi prepoznega carskega reza, ustreljenega zdravnika v Izoli skoraj ne mine dan, da se ne bi zgodila nova.

Ta teden je zaznamovala kriminalistična preiskava v UKC Ljubljana in na onkološkem inštitutu (OI), ko je 45 kriminalistov v iskanju hudih kaznivih dejanj opravilo kar 18 hišnih preiskav pri zdravnikih in posrednikih, ki naj bi v zameno za denar sprejemali paciente mimo (pre)dolgih čakalnih vrst. Preiskavo korupcije je z ovadbo sprožil kirurg na OI dr. Erik Brecelj, ki je izvedel, da je mož njegove pacientke plačal 20.000 evrov osebi z OI, da ji je zagotovila prednost pri zdravljenju.

Drvimo v brezno, 
zgodi se nič

Medtem ko kriminalisti preiskujejo, v posameznih bolnišnicah občasno zmanjkuje antibiotikov in crkujejo medicinske naprave, na podeželju mesece in mesece iščejo družinske zdravnike, pediatre in patronažne sestre. Delo v urgentnih centrih je kaotično, v kronični krizi, zdravniki so dvakrat bolj obremenjeni od normativov, občasno so brez diagnostičnih aparatur. Zaradi pomanjkanja anesteziologov odpadajo operacije, družinski zdravniki po Sloveniji vsak dan bijejo bitko s časom, saj pregledajo tudi po dvakrat več bolnikov, kot bi bilo še varno. Napoveduje se stavka zdravnikov, a tokrat ne zaradi plač, ampak zaradi neznosnih razmer, v katerih delajo.

Se bo drvenje v brezno sploh kdaj končalo in predvsem zakaj se nič ne zgodi, se sprašuje ljudstvo, ki ob vsakem obisku zdravnika na lastni koži občuti razpadanje zdravstvenega sistema. Medtem pa vsaka vlada z zdravstvenimi ministri v nedogled ponuja rešitve in obljublja reforme. A v praksi vse ostaja po starem ali je le še slabše. Če so odgovorni, ki ves čas prelagajo odgovornost na drugega, do nedavnega še zatrjevali, da gre za posamezne anomalije, ki jih seveda odpravljajo, je zdaj postalo jasno, da gre za anomalijo zdravstvenega sistema. Kdo pravzaprav obvladuje in nam krade naše javno zdravstvo?

Kdo je kdo in kaj hočejo?

Težko je opisati stanje in razmerja med odgovornimi v našem zdravstvu. Na eni strani imamo ministrico Milojko Kolar Celarc, ki ves čas napoveduje reformo in spremembe. A teh nikoli ni. Potem imamo skupino strokovnjakov, sestavljajo jo tudi nekdanji ministri, sedanji predsednik zdravniške zbornice, nekaj zdravnikov in predvsem predstavniki zavarovalnic, ki mimo ministrice pripravlja svojo zdravstveno reformo. Strokovna skupina ministrici očita nedejavnost, počasnost in nesposobnost, ona njim predvsem to, da njihove rešitve slabijo javni zdravstveni sistem in krepijo zasebnega, saj vpeljujejo privatizacijo, še več doplačil in izgubljanje javnega denarja v zavarovalnicah. Zanjo je vsakršno uvajanje tržnega pristopa v zdravstvo nesprejemljivo.

Potem so tu še zdravniki, združeni v zdravniško zbornico, ki uradno sicer nasprotujejo ministrici in sledijo liniji že omenjene strokovne skupine, katere član je tudi predsednik zbornice Andrej Možina. Vendar pa smo izvedeli, da ogromno zdravnikov ZZS ne čuti kot svoje, saj rešitve nikakor ne vidijo v še večji privatizaciji zdravstva, ampak se bolj nagibajo k ohranjanju javnega zdravstva, kakršno zagovarja ministrica. »Nedopustno je, da imajo zavarovalnice, predvsem ZZZS, tolikšno moč razpolaganja z zdravstvu namenjenim denarjem in da na ta račun kujejo velikanske dobičke. Naj jih vrnejo v javno zdravstvo,« izvemo od zdravnika, ki noče biti imenovan. Pojasni nam tudi razlog, da se v našem zdravstvenem sistemu pravzaprav nič ne spremeni na bolje.

Aroganca zdravniške elite

Naš sogovornik pripada mlajši generaciji zdravnikov, ki so si jo, kot pripoveduje, z leti podredili starejši, ugledni in zaslužni kolegi. »Ko prideš kot mlad zdravnik v ta sistem, hitro ugotoviš, da je marsikaj narobe. A ko hočeš kaj popraviti, jih hitro dobiš po glavi. Pri nas je namreč kot v vojski, vladajo nam 60- in 70-letniki, ki mlajših ne pustijo zraven. Mlade generacije so žrtvovane za dobro starih. Ti nočejo sprememb, ščitijo drug drugega, vsi preostali pa se jim moramo podrediti.«

Nekoč je svojemu nadrejenemu predlagal dve izboljšavi, pa ga je takoj zavrnil, da to ni njegova stvar, da tako pač je in da se tega ne da urediti. Ker je vztrajal, je nadrejeni sklical sestanek, na katerem se je zbralo celotno vodstvo klinike, in zdravniku so pošteno oprali možgane, potem pa so ga postavili na stran in se dolgo niso niti pogovarjali z njim. »Bil sem ponižan in ustrahovan, nisem si več upal drezati v to osje gnezdo. Temu se reče – mobing. Ugotovil sem, da je prijava vsakršnega odklona v našem sistemu zločin! Žalostno je, da nekdo pride z rešitvami nekega problema, pa ga sploh nočejo slišati,« pripoveduje.

Da ne bi napačno razumeli: »Najmanj tri četrtine sester in zdravnikov je zagotovo sočutnih in predvsem zelo strokovnih, vendar moramo biti tiho. Vlada pa četrtina, ki s tem zgolj ohranja položaj. Gre za neverjetno aroganco medicinske elite in ustvarjanje vodljive, tihe, vodstvu lojalne in upogljive večine. Gre za to, da so na višjih položajih nastavljeni takšni ljudje, ki nočejo sprememb in ki jim gre strašno na živce, če kdo na kaj opozarja. Na koncu ti takšni ubijejo duha in si raje tiho ali pa greš v tujino,« opozori naš sogovornik.

Zdravstvo obvladujejo dobavitelji

Zadnja afera zaradi preskakovanja čakalnih vrst je zelo jasno pokazala vso bedo slovenskega zdravstvenega sistema. V javnem zdravstvu je premalo denarja, zato so čakalne dobe nedopustno dolge. Obupani pacienti iščejo vse mogoče poti do diagnostičnih in operativnih posegov, to pa izkoristijo posamezniki, ki služijo na njihov račun. To pomeni, da si tisti z denarjem lahko plačajo življenje, oni brez pač ne. Vendar pa za naš javni zdravstveni sistem nikakor niso najpogubnejši pogoltni in podkupljivi posamezniki med zdravniki in niti ne tako imenovane dvoživke – zdravniki, ki delajo hkrati v javnem in zasebnem sektorju, čeprav Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) pri slednjih že dolga leta zaznava elemente korupcije. V tej zgodbi je prelaganje odgovornosti na zdravnike le velik slepilni manever, saj je njihov delež v koruptivni pogači le kaplja v morje v primerjavi z odtekanjem javnega denarja v nezdravniške roke.

Korupcija na vrhu

In kdo so ti, ki krojijo naše zdravje in nam plenijo denar, zaradi česar nastajajo večletne čakalne vrste, pacienti streljajo zdravnike, ti pa opravljajo svoje poslanstvo v nemogočih razmerah? Javna skrivnost je, da so to dobavitelji, ki diktirajo visoke cene zdravil in medicinske opreme, povezani pa so z zdravniki in zaposlenimi v javnih zavodih, predvsem s tistimi, ki skrbijo za javne razpise, obenem pa so povezani tudi s politiki in prek njih uveljavljajo svoje interese. Kot navaja KPK v svojem letnem poročilu, gre za korupcijo »visoko usposobljenih posameznikov in visoko usposobljenih profesionalcev, med katere spadajo višji uradniki na ravni ministrstev, državni sekretarji, direktorji direktoratov, ministri, poslanci, direktorji podjetij v javni, javno-zasebni ter zasebni lasti in poznavalci prava ter delovanja državnega aparata«.

In če o višini denarja, ki odteka v roke zdravnikov in v roke dobaviteljev in lobistov, špekuliramo, kajti uradni podatki seveda ne obstajajo, je razlika več kot očitna. Pri prvih se govori zgolj o milijončkih, pri zadnjih pa o milijardah!