Zdravniki so jo odslovili, nato rodila mrtvega sina

IHAN – S sklonjeno glavo in v grobni tišini je sedela na kavču v njihovem skromnem najemniškem stanovanju v Ihanu pri Domžalah. Ko smo ji izrekli sožalje, se je polglasno zahvalila in se spet zastrmela v kup fotografij na mizi. »Poglejte, to je moj zakladek,« je pokazala na sliko novorojenčka, ki spokojno leži v bolniški posteljici: »Saj samo spi. Zdi se, kot da samo spi, kajne?« Nato je zaječala tako, kot lahko zaječi samo mama, ki je izgubila največjo dragocenost – svojega otroka.

»Ni utripa! Ni utripa!«

Letošnji 18. april bi moral biti za Emo Hozanović eden najradostnejših dni v njenem življenju, rodil se je namreč njen četrti otrok, sin Kemal. A usodnega ponedeljka se 37-letna mamica zdaj spominja z neskončno žalostjo: »Nisem si mislila, da se meni lahko kaj takega zgodi. Posebno ker vso nosečnost nisem imela nobenih težav.«

Otrok bi se moral roditi 10. aprila, a Ema je popadke dobila šele osem dni pozneje: »Navsezgodaj sem začutila, da je prišel tisti dan. Ob pol devetih zjutraj so me sprejeli v ljubljansko porodnišnico. Poslali so me na CT, kjer me je pregledala zdravnica specializantka. Dejala je, da jim aparatura nekaj nagaja, a srček je, kot so pokazali izvidi, takrat še normalno bil. Odprta sem bila samo dva centimetra, zato je rekla, da gre za mnenje vprašat nadzorno osebo. Ko se je vrnila, mi je rekla, naj grem kar domov. Vprašala me je, od kod sem in koliko vožnje imam do doma. Ko sem ji povedala, da kakšne pol ure, je rekla, naj raje ostanem v Ljubljani, v bližini porodnišnice. Svetovala mi je, naj se sprehajam, da bo tako porod hitreje stekel.«

Okoli treh popoldne se je Ema skupaj z možem Smailom vrnila v ambulanto. »Odprta sem bila šest centimetrov, popadke sem imela pogosteje, približno na pet minut. Ponovno so me poslali na CT, tokrat me je pregledala medicinska sestra. Poklicala je zdravnika, ki mi je povedal, da aparat ne zazna otrokovega srčnega utripa. Dali so mi močna zdravila in me odpeljali v porodno sobo. Tam sva bila z možem večino časa sama, vsi so se ukvarjali s porodnico, ki je v isti sobi rojevala živega otroka.« Za hip je obmolknila, nato je med solzami zahlipala: »Njen je bil živ, moj pa ... 'Ni utripa! Ni utripa!' samo to mi je odzvanjalo v glavi.«

Ema je ob 17.50 v velikih mukah rodila mrtvega sina, velikega 57 centimetrov in težkega štiri kilograme. »To je bila bolečina, ki vam je ne znam opisati. Porod je že sam po sebi boleč, a roditi otroka, ki je mrtev, je, verjemite mi, nepredstavljivo.«

Peljal bi jo drugam

Kako je pestovati mrtvega dojenčka, vedo samo mame, ki so to izkusile na lastni koži: »Tako je bil lep. Tako mirno je počival pri meni. Ni bil videti bolan ali da bi imel že od prej prirejeno kakšno genetsko napako,« so prepričani starši, ki so najmlajšega sina poimenovali Kemal. Ime mu je – še preden se je rodil – izbral starejši bratec, devetletni Adnan: »Nekaj dni pred porodom nama je pravil, da je sanjal o dojenčku, kako se igrata zadaj za hišo. Da ga je klical Kemal, nama je povedal. Zato sva ga tako poimenovala,« nam je razložil užaloščeni oče Smailo. »Ženo sem pustil v porodnišnici, jaz pa sem moral domov k ostalim trem otrokom (12-letni Hani, 9-letnemu Adnanu in 8-letni Adni, op. p.), da sem jim povedal, kaj se je zgodilo. Bilo je grozno. Sploh Adnana, ki si je tako goreče želel bratca, je zelo prizadelo. Ne mine dan, da se ne bi skril za hišo, kjer neutolažljivo joče.«

Najmanj, kar družina Hozanović zdaj pričakuje, je, da izvedo, zakaj morajo skozi takšen pekel, da jim kdo od pristojnih pove, kaj se je sploh zgodilo. A za zdaj ostajajo brez odgovorov: »V porodnišnici nama niso znali povedati nič. Takoj so mi nosili neke papirje, da naj jih podpišem, pa sem jih zavrnila, ker da nisem dovolj pri sebi. Potem sem zahtevala izvide, pa so mi rekli, da jih ne morejo dati, ker se jim je pokvaril fotokopirni stroj! Se vam to zdi normalno?! Ko sem jih vprašala, zakaj so me po prvem pregledu poslali ven, mi je predstojnica porodnišnice odvrnila: 'Žal ste bili popolnoma zdravi. Če bi imeli sladkorno ali zvišan pritisk, bi vas zagotovo obdržali v ambulanti!'«

Smailo je prepričan, da njegove žene niso dovolj dobro pregledali, ker je bila tisti dan v ljubljanski porodnišnici velika gneča: »Razumel bi, če bi mi rekli, da je nimajo kam dati. Res, tudi to bi razumel! Peljal bi jo v Kranj ali v kakšno drugo porodnišnico. Kamor koli že, samo da bi bil moj Kemal danes še živ!«

Nobene pomoči

Emo boli tudi to, da je po fizično in psihično izjemno izčrpavajočem porodu niso prav nič posebej obravnavali: »Že naslednji dan sem morala domov. Od poroda ni minilo niti 24 ur. Čeprav sem rodila mrtvega otroka, me niso obdržali niti na opazovanju.«

Hozanovićevi so si dojenčka želeli pokopati v družinskem krogu, a tudi tu so ostali prepuščeni sami sebi: »Prihajamo iz Karlovca, v Sloveniji živimo zadnjih šest let. Kemala smo hoteli pokopati v družinskem grobu. Samo prevoz trupelca in ureditev papirjev nas je stala 1200 evrov.« Za družino, ki že tako živi v pomanjkanju, je bil to seveda velik strošek: »A za to nam tisti trenutek ni bilo mar. Pomagali so nam družina in prijatelji, nekako se je izšlo. Boli pa, ker se pri nas nihče – niti zdravniki niti država – ne zavzame bolj za starše, ki smo doživeli najhujšo stvar, ki jo človek lahko doživi v življenju, da pokoplje lastnega otroka!«

Medtem ko je Ema spet začela listati med fotografijami njenega mrtvega novorojenčka, je Smailo zavzdihnil: »Nekako bi še prenesel, če bi nama otrok umrl v ambulanti ali porodni sobi. Ampak da sva ga izgubila med tem, ko sva se sprehajala po Ljubljani... Tega ne morem preboleti!«