SMRJENE – Le kaj vse bi lahko 13-letni Matej Okorn Balaban še počel v življenju, če mu usoda pri njegovih 14 mesecih oziroma natančneje 3. januarja 2004 ne bi tako kruto prekrižala poti. Prav to smo se najprej vprašali, ko smo dečka, polnega dobre volje in z ogromno pozitivne energije, obiskali na njegovem domu v kraju Smrjene nedaleč od Škofljice. Skupaj z mamo Sanjo Balaban je bil ob našem prihodu na travniku za hišo, kjer se je na invalidskem vozičku nastavljal prvim pomladanskim sončnim žarkom. Predtem mu je v oči padel naš avtomobil, saj so, kot nam je pozneje pokazal v svoji sobi, prav avtomobilčki njegova najljubša igračka. Fotografu je tako poleg športnega avtomobilčka pokazal reševalno vozilo, manjkalo pa ni niti policijsko. »Ko bom velik, bom gasilec, vojak in policist,« nam tako takoj izda svoje želje. Najraje v življenju pa bi bil, kot dokaže s petjem ob melodiji zvočne igrače, pevec. In res. V sebi skriva tako lep glas, da bi bilo zares škoda, da bi ta ostal za štirimi stenami.
Z veseljem že pričakuje dobrodelni koncert, ki ga je skupina dobrih posameznikov, združena v projekt Nasmeh, ki so se povezali s športno-humanitarnim društvom Vztrajaj – Never give up, organizirala izključno za Mateja. Prav danes bodo v dvorani Vojašnice Edvarda Peperka v Ljubljani s ciljem, da z zbranimi vstopnicami zberejo denar za Mateja, nastopili številni znani glasbeniki, prireditev pa bo vodila Natalija Verboten. »S seboj bom vzel kitaro, pa harmoniko tudi. Seveda bom tudi pel,« z nestrpnim pričakovanjem koncerta napoveduje mladi mož. Njegova mama doda, da ga obiskovalci koncerta lahko zagotovo pričakujejo na odru, saj na ta trenutek komaj čaka.
Hude poškodbe glave
Matej, kot nam pozneje razloži Sanja, se je rodil kot popolnoma zdrav otrok. Potem pa se je zgodila prometna nesreča, v kateri je, kljub temu da je sedel v otroškem sedežu, ta pa je bil seveda privezan z varnostnim pasom, sedež ob trku premaknilo naprej in nato nazaj, Matej pa je pri tem z glavo močno udaril v sprednji sedež. Poškodbe glave so bile tako hude, da je imel zaradi udarca poškodovan vidni živec, zaradi česar slabše vidi kot vrstniki, težave pa ima tudi z motoriko in razmišljanjem. V običajni vrtec je tako lahko še hodil, v šolo pa več ne. Tako obiskuje šolo s prilagojenim programom.
Na srečo je pri vsem skupaj njegova mama, s katero že dlje sam živi v omenjeni hiši skupaj s starimi starši, tako vztrajna, da ga z vsakodnevnimi vajami in obiski pri fizioterapevtih želi postaviti na noge oziroma doseči, da bo v prihodnosti čim bolj neodvisen. Trinajstletni deček danes sam še ne more hoditi in je tako prikovan na invalidski voziček. Prav zato si Sanja prizadeva, tudi s pomočjo dobrodelnega koncerta, da bi zbrala denar, s katerim bi lahko kupila večji avtomobil, saj bo zdajšnji, s katerim ga vsak dan vozi v šolo in na fizioterapije, zaradi večjega vozička kmalu premajhen. »Jaz bi najraje imela manjši avtomobil, ampak zaradi Mateja potrebujem večjega. S sedanjim lahko prevažam le naju skupaj z vozičkom,« razloži sogovornica in dodaja, da bi lahko zraven peljala še koga, ki bi ji lahko pomagal, denimo v primeru, ko bi se s sinom odpravila na bazen, kjer Matej zelo uživa, ali na kakšen izlet.
Obljublja, da bo pel na koncertu
Sanja, ki vse od nesreče svoje življenje posveča izključno skrbi za sina, pravi, da so bili tisti prvi meseci najhujši v njenem življenju. V bolnišnici so ji sprva celo rekli, da sin najverjetneje ne bo preživel in da naj se kar pripravi na najhujše. A tem črnim mislim se ni vdala in je vztrajala. Deček je bil nato premeščen v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča, kjer so se, kot pohvali tamkajšnje zaposlene, zelo trudili. Predtem je sicer pogrešala kakšne nasvete oziroma napotke zdravstvenih delavcev, kako bi lahko sinu čim bolj pomagala. Največ nasvetov, kot pravi, je tako dobila od drugih mam, katerih otroci imajo podobne probleme. V zameno za skrb za sina do njegovega 18. leta starosti na mesec prejema nadomestilo v višini minimalne plače. Največ denarja, kot pravi, nameni za nujne fizioterapije, in sicer na mesec od 400 do 450 evrov. Čeprav, kot je povedala, je morala od »anonimneža« pred leti že poslušati očitke, češ zakaj prosi za denar, če pa je sin dobil od zavarovalnice odškodnino, a se s tem ne obremenjuje. Ves denar, kot pravi, je šel izključno za sinovo skrb. »Številka se seveda sliši ogromna. Ampak ko imaš takšnega otroka, ko moraš sam plačevati fizioterapije in razne pripomočke ter ko moraš doplačevati iz lastnega žepa, na koncu ni. Če bi živela na veliki nogi, bi to sobo, v kateri spiva skupaj s sinom, že opremila,« razloži. Če se na koncu še enkrat vrnemo k našemu 13-letnemu junaku. Njegov največji vzornik je Peter Prevc. Ja, prav tisti Prevc, ki s svojimi skoki razveseljuje Slovence. Matej nam je tako zaupal, da smučarske skoke zelo rad gleda, pokazal nam je tudi Prevca v naravni velikosti. »V trgovini so ga dali posebej za njega, ker ga tako obožuje,« je še razložila njegova mama, medtem ko se je z Matejem počasi odpravljala v bližnji nakupovalni center, kjer je potekal poseben glasbeni dogodek, ki je bil Mateju kot pisan na kožo.
