Zdravniki odlašali, 
novorojenček umrl

LJUBLJANA – Zana Peci in Milan Kramljak iz Radelj ob Dravi se že vse od žalostne smrti enomesečnega sina Maja Kramljaka trudita dokazati, da so zdravniki pri njegovem zdravljenju, kot sta prepričana, storili usodne napake, zaradi česar sta se odločila, da bosta pravico poskušala na vsak način poiskati na sodišču. Pisalo se je leto 2011, ko se je 28. novembra predčasno, tri tedne pred rokom, zaradi slabe oskrbe ploda s kisikom, s carskim rezom v slovenjgraški porodnišnici rodil Maj. Sprva je kazalo, da bo z njim vse v redu, o čemer je bila še drugi dan po porodu, kot se je spominjala Zana, prepričana tudi Majeva zdravnica, pediatrinja in predstojnica tamkajšnjega oddelka za pediatrijo Katarina Rednak Paradiž. A zapletati se je začelo že dan za tem, ko je Zani ista zdravnica dopoldne sporočila, da je »Maju zvečer nekaj teklo iz popka, zato so mu ga podvezali in je super uspelo«. Da z dečkom nekaj ni v redu, je tistega popoldneva opazil že Milan: »Bil je drugačen, zabuhel, otečen, slabe barve.« Njegova opažanja so se zvečer izkazala za pravilna, saj so se v bolnišnici odločili, da bodo dečka pod nujno odpeljali na zdravljenje v ljubljanski klinični center. Misleč, da bodo za novorojenčka tam dobro poskrbeli, sta si nekoliko oddahnila, a šele pozneje sta, tudi ob pomoči priznanega nemškega zdravnika in sodnega izvedenca za intenzivno medicino in pediatrijo Thomasa Nicolaija, ugotovila, da morda ni bilo čisto tako.

Po njunem prepričanju bi namreč deček lahko preživel, če bi ga takoj po prihodu v UKC Ljubljana začeli zdraviti, ne pa da so ga prvič operirali šele pet ur po pregledu oziroma osem ur po sprejemu. »S septičnim šokom je prišel že tja. Čeprav je bruhal lastno blato, ni nihče posumil, da se nekaj dogaja v njegovi trebušni votlini,« nam je pred začetkom pravde na ljubljanskem okrožnem sodišču zgroženo razložila Pecijeva, ki skupaj s partnerjem od UKC Ljubljana terja 30.000 evrov. Na sodišču želita dokazati, da se je njunemu sinu zaradi prepoznih terapevtskih ukrepov in diagnostike tako poslabšalo zdravje, da mu življenja niso mogli več rešiti. V UKC Ljubljana v tem primeru očitke zavračajo, uspela pa ni niti poravnava, tako da se bo sojenje nadaljevalo sredi januarja.

Takoj bi ga morali operirati

Njun pooblaščenec, odvetnik Andrej Pitako, je na sodišču pojasnil, da so v UKC Ljubljana od Rednak Paradiževe prvi klic o tem, da je dojenček v izjemno slabem stanju in da prosi za premestitev, dobili že nekaj čez osmo uro zvečer takratnega 30. novembra. »Premestitev se je zgodila s prihodom na pediatrično kliniko naslednjega dne ob 2. 12,« je povedal in dodal, da so šele čez več kot dve uri opravili prvo diagnostiko oziroma ultrazvok, čeprav je bila že ob sprejemu priložena zgoščenka z rentgenskimi posnetki abdomna oziroma trebušne votline, kjer je bilo mogoče opaziti tekočino oziroma prosti zrak. Po mnenju nemškega sodnega izvedenca, kot je pojasnil Pitako, bi morala biti že takoj po ultrazvoku »nemudoma opravljena operacija abdomna«. »Tožnikoma se zdi nerazumljivo, da specialisti lahko zatrjujejo, da so bili izvedeni vsi terapevtski ukrepi pravočasno,« je še dodal odvetnik in predlagal, da sodišče zasliši tudi Nicolaija »zaradi dodatne obrazložitve napak, ki so bile usodne in ki so povzročile smrt otroka«.

Zana in Milan sta nam po koncu sojenja povedala, da jima pri vsem skupaj ne gre toliko za denar kot za moralno zadoščenje oziroma za to, da bi zdravniki priznali, da so storili napako. »Ta denar bo za dveinpolletno hčerko,« nam pove Milan in doda, da sta zaradi izgube sina še vedno zelo prizadeta. »Nekako se naučiš s tem živeti, a je še vedno težko,« še pravita in dodajata, da jima največjo moč pri vsem skupaj daje prav hčerkica, ki je bila med tokratno sodno obravnavo ravno na obisku v ljubljanskem živalskem vrtu. Maj se je sicer tistega decembra še ves mesec boril za življenje. Zdravniki so opravili še štiri operacije, a njegovo telesce je bilo že tako slabotno, da je zaradi perforacije črevesja, sepse in posledično odpovedi organov umrl 31. decembra 2011.

V mnenju ocenjeval tudi svoje delo

Da bi dokazala, da je v tem primeru slovensko zdravstvo popolnoma odpovedalo, sta se po sinovi smrti odločila, da bosta proti slovenjgraški pediatrinji Katarini Rednak Paradiž vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti, ker naj bi brez predhodnega odvzema ali analize vzorca rumene tekočine, s katero naj bi odkrila vzrok iztekanja, splošnemu kirurgu naročila, naj odprtino ob popkovnici zašije in ustavi odtekanje. Povezava naj bi takrat počila, zaradi česar je Maju začelo blato uhajati po telesu, kar je povzročilo zastrupitev. Ta primer je, kot so nam povedali na slovenjgraškem okrožnem sodišču, še vedno v fazi preiskave. V tamkajšnji bolnišnici so prek odvetniške družbe Kac & odvetniki takrat zagotovili, da so za Maja storili vse, kar je bilo mogoče po strokovni, etični in človeški plati, da bi ga stabilizirali. Da pri vsem skupaj ni bilo zdravniške napake oziroma da je bilo zdravljenje strokovno, so, kot so še povedali, potrdili tudi pri komisiji Zdravniške zbornice Slovenije.

Proti isti bolnišnici so starši pokojnega Maja sočasno kot proti UKC Ljubljana vložili odškodninsko tožbo v višini 88.000 evrov, a, kot pravita, je zanimivo to, da obravnave še vedno ni bilo, čeprav je slovenjgraško sodišče precej manjše od ljubljanskega. Kazensko ovadbo sta, ker naj bi pri pregledu Maja spregledal vse indikacije za takojšen operativen poseg, vložila še proti Štefanu Grosku, pediatru intenzivistu z ljubljanske pediatrične klinike in predsedniku etične komisije v UKC Ljubljana, ki je sodeloval pri zdravljenju nesrečnega Maja in ki je tudi podpisan na listini ob njegovi smrti kot odpustni zdravnik. Tožilstvo je ovadbo zavrglo, zato sta na ljubljansko okrožno sodišče vložila zahtevek za nadaljevanje kazenskega pregona.

Za starše je sporno tudi to, da je Grosek skupaj s še enim zdravnikom za slovenjgraško sodišče izdelal izvedensko mnenje glede tega, ali je Majevo zdravljenje v slovenjgraški bolnišnici in ljubljanskem UKC potekalo po pravilih medicinske znanosti in stroke ter medicinske doktrine, čeprav je sodeloval pri zdravljenju novorojenčka. Podpisnik njunega izvedenskega mnenja Vladimir Smrkolj, sodni izvedenec za splošno kirurgijo, je pred mesecem dni glede tega za Delo povedal, da iz prejete dokumentacije v sodnem spisu ni izhajalo, da bi Grosek ali njegov sin sodelovala v odločilnem delu zdravljenja, zato se v takem primeru ne bi izločil. A Zana in Milan sta temu mnenju nasprotovala in v tujini, kot že rečeno, naročila novo mnenje, ki pa je obremenilno za slovenske zdravnike.