Zdravniki in karate so ga vrnili med žive

LJUBLJANA – Srečamo se v avli rehabilitacijskega centra Soča. Skender Tošić se je pripeljal z avtom, pot do mize v bifeju pa premaga na vozičku. Seževa si v roke, stisk je močan in krepak.

Pred nekaj dnevi se je vrnil iz Turčije. Na mednarodnem turnirju v karateju je v konkurenci 1400 karateistov iz 37 držav zasedel drugo mesto kot tekmovalec v kategoriji invalidov na vozičkih. Pred tem je v hrvaškem Samoborju zmagal. V tej sezoni bo še nekaj tekmovanj, maja odhaja na turnir v Casablanco, jeseni v Adis Abebo. Skender je paraplegik in velik borec.

Tega v filmih ne bi gledal

Šestega junija 2002 se mu je življenje krepko spremenilo. Viharen dan se je zanj končal skoraj tragično. Voda se je nabrala na cestišču ljubljanske obvoznice, njegovo vozilo pa je poletelo v ograjo. Ni bil privezan, posledice so bile strašne. »Sreča je bila, da sem bil v Sloveniji, hitro so posredovali in mi pomagali,« je hvaležen.

Devet dni je bil v komi, postal je paraplegik, hrbtenica je bila zlomljena, dobil je udarec v glavo, možgani so zatekali, aorta je bila pretrgana. »Pravijo, da sem zbežal smrti. Več kot 72 ur življenja mi niso pripisovali. Bil sem štirikrat klinično mrtev,« navrže Skender nekaj strašnih podatkov. Po nesreči je moral šestkrat na operacijo. »Čutil sem, kako se zdravniki in osebje borijo za moje življenje. Bilo je hudo, tega v filmih ne bi gledal,« se spominja boja na operacijski mizi. Ko so ga zakrpali v Ljubljani, je še tri leta hodil po zdraviliščih, bil je tudi na zdravljenju v Rusiji in Ukrajini. Najprej je zanj skrbel dr. Brane Logar z ekipo, potem so pri okrevanju sodelovali še dr. Ivo Štravs, dr. Bojan Herman, dr. Slobodan Macura in osebna zdravnica dr. Ksenija Jeras. Pa fiziatrinja dr. Škorjančeva in dr. Puzič, dr. Stritar, dr. Kastelic, dr. Pogorevc, dr. Ahčan, dr. Šabović ter homeopat dr. Sergej Kajumov. Veliko poškodb, veliko zdravnikov.

Pavza med nesrečama

Ko mu je dr. Herman povedal, da ne bo več hodil, je bilo težko, a tudi na voziček se je navadil, danes invalidnost zanj ni več težava ali ovira. »Nisem bolnik, zdravil ne jemljem. Sem poškodovan, a ne bolan!« odločno doda in nas vpraša: »Kaj je sreča?« Še preden odgovorimo, pove kar sam: »Sreča je pavza med dvema nesrečama. Moja naloga pa je, da to pavzo čim bolj izkoristim!« opiše svojo filozofijo.

Vstaja med 6. in 8. uro. Po vajah za dušo in telo sledi prhanje v petih serijah – štiri od teh so z ledeno mrzlo vodo. Potem nadaljuje telovadbo, tudi 15 minut visi z glavo navzdol. Četrt ure nameni še posebnim karatejskim vajam.

Nato je na vrsti skrbno pripravljen zajtrk. »Danes sem jedel ajdovo kašo, ki sem jo prej namočil v vodi. Dodal sem nepasirano skuto in kanček oljčnega olja. Spil sem črni čaj z medom,« razkrije jutranji meni. Nekaj časa nameni svoji psici Tali. »Zvečer pa grem na trening, to je moja radost!« navdušeno pove in začne naštevati prijatelje, ki jih sreča na vadbi: Lavriča, Širclja, Kafadarja, Vaho, Kojića, Flantariča, Dizdareviča in Marino Radnjič.

Skender se je karateju zapisal že kot otrok, ko je gledal filme o Bruceu Leeju. Prvo znanje v tej borilni veščini je pridobil v Peči na Kosovu, leta 1978 je prišel kot nadarjen karateist v Ljubljano, kjer je navdušil Takašija Tokuhiso v Karate klubu Emona. Tam je ostal do leta 1996, zdaj je član Karate kluba Zmaj.

Srečal zdravilca

»Popravilo se je, a sem bolj vegetiral,« nadaljuje o tem, kako se je počutil, ko so bile rehabilitacije mimo. Povsem se mu je življenje spremenilo pred sedmimi leti, ko je v Ljubljani srečal Oskarja Keleminovića, hrvaškega alternativnega zdravilca, ta je zdravil številne tuje državnike in dostojanstvenike.

»Spoznal sem ga prek enega od znancev. Takrat je rekel, kaj vse je mogoče, a me ni prepričal. Zame je bila to bolj znanstvena fantastika,« opisuje svojo prvo izkušnjo z zdravilcem. A je poskusil.

»Da se takoj razumemo: večno bom hvaležen medicini v Sloveniji, ki je zame tako lepo poskrbela, da sem sploh preživel,« poudari Skender. Oskar ga je predvsem nagovoril, naj se znova začne ukvarjati s športom, njegovi posebni preparati in tehnike dihanja so mu dali moči in elana. Vseskozi je trdil, da bo prišel Skenderjev dan in res, nekdanji slovenski državni podprvak spet tekmuje. »Rad grem na tekme. Vse te medalje so za tiste, ki so mi rešili življenje. Neuspehi pa so moji,« resno pove. Karate je super šport za invalide: »Potrebuješ dva kvadratna metra, vaje pa lahko delaš celo na domači postelji.«

Njegov trener je Peter Šircelj, ki se je izobraževal tudi pod okriljem Zveze za šport invalidov Paraolimpijskega komiteja. S Skenderjem vadi trikrat na teden v Karate klubu Zmaj. Skender na tekmovanjih nastopa v katah, to je boj z namišljenim nasprotnikom. Načrtuje tudi nastop na evropskem in svetovnem prvenstvu, sicer pa komaj čaka tudi poletje, ko jo bo spet mahnil v rodne kraje v Črno goro, k mami Zinki.

Ob koncu nam nekdanji tehnolog v Iskri, nazadnje pa zlatar, položi na dušo: »Življenja ne moreš izbirati, imamo pa možnost, da se lahko organiziramo v situaciji, v kateri se znajdemo.«