ČUDEŽ ŽIVLJENJA

Zdravniki dvignili roke, starši pa Erazma rešili

Objavljeno 25. april 2014 20.10 | Posodobljeno 25. april 2014 20.12 | Piše: Aleksander Brudar

Po zaslugi Špele in Blaža se otrok že doji, čeprav mu je medicina obetala življenje rastline.

Mlad par je z različnimi terapijami Erazmu omogočil, da se lahko premika in da ga mama lahko doji. Foto: osebni arhiv

TRBOVLJE – Kako kruto in nepredvidljivo zna biti življenje, je marsikdo izkusil na svoji koži. Naj pa bodo težave še tako velike in nepremagljive, je na koncu od vsakega posameznika posebej odvisno, kako se bo z njimi spopadel. Veliko moči za takšen boj sta potrebovala in jo tudi zbrala Trboveljčana Špela Alič in Blaž Munda, ki sta bila avgusta lani pred težko življenjsko odločitvijo. Le leto zatem, ko so med njima na enem izmed glasbenih festivalov preskočile ljubezenske iskrice, sta bila v veselem pričakovanju rojstva sina Erazma Avelama in z nestrpnostjo pričakovala dan, ko ga bosta lahko vzela v naročje. Glede na to, da pregledi med nosečnostjo niso kazali na nikakršne posebnosti, sta pričakovala porod brez zapletov. Na žalost ni bilo tako: 11. avgusta lani sta morala že navsezgodaj zjutraj v trboveljsko bolnišnico, saj so se začeli popadki, a Špela za porod še ni bila pripravljena. Blaž je povedal, da je bilo ustje maternice odprto en centimeter, moralo pa bi biti deset centimetrov. Špeli so dali zdravila, da bi pospešili začetek poroda, a se je začelo zapletati, po predrtju plodovnice so ugotovili, da je ta mekonijska oziroma onesnažena s prvim otrokovim blatom. Špela je predlagala carski rez. »Jaz sem nato šel do ginekologinje, saj sem Špeli popolnoma verjel, in jo vprašal, zakaj ne bi opravili carskega reza. V živo se spomnim njenih besed: 'Carski rez je operativni poseg in ga moram z nečim upravičiti,'« se spominja Blaž, Špela pa nadaljuje: »Jaz sem se še vedno prepočasi odpirala, in so se odločili za umetne popadke. Četudi imam visok bolečinski prag, so bile te tako hude, da sem mislila, da bom umrla. Če ne bi bilo Blaža poleg mene, ne vem, kako bi preživela.« Erazem Avelam se je po nekaj urah le rodil, a že takoj se je videlo, da z njim nekaj ni v redu. »V porodnem kanalu je bil brez kisika, okoli vratu je imel trikrat zavito popkovino in vdihnil je plodovnico, ki je bila mekonijska. Bil je bled, brez kisika, negiben. To je bil prvi šok, saj vsi starši najprej pričakujejo, da bodo objeli otroka in se ga dotaknili,« se tistih prvih težkih trenutkov spominja Blaž, ki meni, da bi morda zdravniki s carskim rezom to preprečili. Njunega sina so nato začeli oživljati in mu čistiti pljuča, pri čemer Blaž še danes ne more pozabiti, kako v porodni sobi niso imeli dovolj tanke cevke za novorojenčka, tako da so morali ponj na pediatrični oddelek.

Črne napovedi ju niso ustavile

Erazma Avelama so nato poslali v Ljubljano, kjer so mu postavili prvo uradno diagnozo: poporodno hipoksijo oziroma pomanjkanje kisika v možganih. »To je tudi privedlo do možganskih krčev oziroma epilepsije in podaljševalo naše bivanje na intenzivni negi v Ljubljani, kjer smo bili dva meseca. Stanje pri Erazmu se je dva dni izboljševalo, dva dni slabšalo,« se spominja Blaž in dodaja, da je sin dobival močna zdravila. Kadar koli so ga hoteli zbuditi, so se pri njem pojavili napadi. Ker jim jih ni uspelo ustaviti, je po enem mesecu sledil črni petek, kot se je izrazil Blaž, ko sta po sestanku zdravniškega konzilija doživela nov šok. Povedali so jima, da Erazmu uradna medicina ne more nič več pomagati, in predlagali, da ga odklopijo od dihalnih aparatov. Četudi bo otrok to preživel, pa, kot so jima še napovedali, zaradi tako hudih možganskih poškodb ne bo mogel normalno živeti, saj bo imel okvarjena vidi in sluh in se ne bo mogel gibati. »Povedali so nama, da bo kot rastlina, če preživi,« dodaja Blaž.

Špela ne more razumeti, da so bili zdravniki takrat tako črnogledi in negativni, da kaj takega rečejo mladim staršem, »ko sva tja vsak dan hodila polna optimizma«. Te črne napovedi ju niso ustavile, ampak sta se odločila, da bosta zbrala toliko moči in pozitivne energije, da bosta za svojega sina poskušala narediti vse, da ga postavita na noge. »Odločila sva se, da mu bova dala možnost. Izklopili smo ga z dihalnih aparatov, in če bo zadihal, bo zadihal in naj se sam bori za svoje življenje. Hkrati sva po priporočilu tete poklicala bioenergetika in ta je naredil terapijo na daljavo,« razlaga Blaž. In imela sta prav. Njun sin je zadihal sam in se tako močno boril za življenje, da po treh mesecih niti nevrolog ni mogel verjeti svojim očem in razložiti, kako je kaj takega mogoče. »Začel je jesti po steklenički, kar je bil čudež sam po sebi. Pridobival je težo in Špela ga je pripravila do tega, da ga lahko doji,« pravi Blaž, Špela pa vsem, ki bi se znašli v podobnem položaju, polaga na srce: »Rada bi sporočila, da je vse mogoče, če verjameš v to. Ampak tam ti poženejo takšen strah v kosti in negativizem. Ali je to smisel zdravstva, da te zabije zaradi tega, da boš poslušna ovčka, ko boš na zdravilih in bodo drugi lepo živeli zaradi tega? Namesto da bi celovito pristopili k zdravljenju vsakega človeka.«

Zbirata za terapije

Šestindvajsetletna Špela in 23-letni Blaž se zdaj trudita po svojih najboljših močeh Erazma pripraviti do tega, da se bo lahko, ko bo večji, igral s prijatelji in da bo samostojen in srečen otrok. Redno ga vozita na fizioterapijo in različne alternativne metode zdravljenja, energetske masaže, terapijo denas, elektroakupunkturo. Ker jima država plača le dva obiska pri fizioterapevtu na teden in ker morata vse druge terapije ob le eni plači plačati iz lastnega žepa (na mesec za vse skupaj odštejeta najmanj 400 evrov), že zbirata denar, da jih bosta lahko financirala tudi v prihodnje. S pomočjo Špeline sestre tako na ameriškem spletnem portalu zbirata donacije, do zdaj sta jih nabrala že za skoraj štiri tisoč dolarjev. Denar bosta med drugim porabila tudi za terapijo z apliciranjem aminokislin, ki naj bi bila pri bolnikih z že diagnosticirano cerebralno paralizo izredno učinkovita, in za nakup posebnega aparata, ki bi bil Erazmu v veliko pomoč.

Špela in Blaž se vsem ljudem, ki so jima pripravljeni na kakršenkoli način pomagati, iz srca zahvaljujeta in hkrati poudarjata, da želita s svojo zgodbo opozoriti vse, ki se bodo znašli v takšnih situacijah: če verjameš, obstajajo čudeži. »V interesu nama je, da se bodo ljudje za nasvet obrnili na naju, saj ti ob tako težkih trenutkih veliko pomeni, da nisi sam in da ti lahko kdo pomaga,« ob tem sklene Špela. 

Deli s prijatelji