Zdravniki Dejana že trikrat odpisali

ROGOZA – Prvi šolski dan pred dvema letoma je takrat 18-letnemu Dejanu Ditingerju in njegovi družini postavil življenje na glavo. »Zjutraj je bil v šoli, popoldan je želel na igrišče, kjer so se zbirali mladi. Še kako dobro se spominjam, da me je vprašal, ali je doma kaj bencina za njegov skuter. Imeli smo ga nekaj v kantici za kosilnico. Nato si je nadel čelado in se odpeljal,« se tragičnega dne spominja njegova 48-letna mama Olga Simonič. Nekaj minut čez osmo zvečer je na vratih njihove hiše na Rogozi v občini Hoče - Slivnica pozvonil Dejanov prijatelj, izustil je lahko le, da je imel dijak četrtega letnika srednje gradbene šole prometno nesrečo.

Na stranski ulici, ki vodi na med domačini priljubljeno Gmajno, je Dejan na skuterju vozil za voznikom poltovornjaka. Kot je pozneje napisal izvedenec prometne stroke, naj bi voznik z voznega pasu zapeljal na nasprotni vozni pas, a le z namero, da bi znova zavil desno čez svoj vozni pas. Toda Dejana na skuterju je spregledal, ga zadel, tako da je mladenič padel in z glavo zadel ob obcestni kol in končal v ograji. Posledice so bile strašne: zlomljena roka, izpahnjen kolk, poškodovana rama in, kar je bilo najhuje, hude poškodbe glave. »Strokovnjaki so izračunali, da je peljal le s hitrostjo 42 kilometrov na uro. Verjemite mi, da mu ne bi dovolila uporabljati skuterja, ki ga je dobil za darilo, če ne bi imel izpita in uporabljal čelade,« je dodala Dejanova mama.

En odstotek

Začel se je skoraj dveletni boj, dobesedno za življenje. Dejan je dolge mesece nepremično ležal v bolniški postelji. Zdravniki so se izmenjevali, ga pregledovali, a prav nihče ni verjel v njegovo ozdravitev. »Ko sem prišla prvi dan v bolnišnico, mi je zdravnik med vrsticami dal vedeti, naj se pripravim na najhujše. Dejal je, da bo odločilna prva noč. In ko je preživel prvo noč, sem vedela, da obstajajo možnosti za njegovo ozdravitev,« pretresljivo zgodbo razlaga Olga Simonič in v isti sapi nadaljuje: »Trikrat so ga odpisali, rekli so, da so možnosti za njegovo preživetje le enoodstotne.« Zaradi poškodb glave so mu morali namestiti cevke, po katerih je odtekala tekočina. Toda odprta glava je pomenila tudi možnost infekcije. Kot pravi borec je opravil z dvema infekcijama, a še vedno brez odločilnega koraka v zdravljenju.

Tudi rehabilitacija v priznanem centru Soča v Ljubljani ni prinesla želenega napredka, zato se je mama Olga odločila, da bo sina vzela v domačo oskrbo. Četudi jih je veliko odkimavalo, se je odločila pravilno. Pogumni ženski, ki ji je in ji še vedno ob strani stoji partner Stane, je s pomočjo interneta uspelo ugotoviti, da je Dejanov seznam tablet, ki jih je jemal vsak dan, veliko predolg. »Prav danes so trije meseci, odkar nismo vzeli niti ene tablete,« se je pohvalila, medtem ko je Dejan pritrdil: »Tako je.« Zmanjševanje zdravil, zaradi katerih se je zdelo, da je kot zadrogiran, je bilo prelomna točka. Vse bolj je prihajal k sebi in nekega dne presenetil, ko je izgovoril prvo besedo: »Mama.«

Vlila jim je neizmernega upanja. Stanje se je iz dneva v dan izboljševalo, vračal se mu je spomin. S pomočjo fizioterapevtke, ki jo mora mama plačevati iz svojega žepa, je začel opravljati prve gibe. Danes je po vsega nekaj mesecih tako daleč, da lahko sam sede na rob postelje. S pomočjo prijateljev je pred dnevi naredil naslednji podvig: skupaj so premagali strme stopnice, ki vodijo z dvorišča v mansardno stanovanje. Mamin življenjski sopotnik mu je na balkonu pripravil kup pripomočkov za rehabilitacijo. Med drugim tudi bradljo, ob kateri sam dela majhne, a odločne korake za vrnitev v življenje, in drog za zgibe. »Ko je prišel iz bolnišnice, je imel nameščeno cevko za vnos hrane. Počasi je kazal željo, da bi jedel. Bala sem se, ali bo hrano požiral, a je bilo kot pri majhnem otroku. Po začetnih težavah je iz dneva v dan napredoval in zdaj s tem ni več težav,« pravi Olga, ki ji ne zmanjka energije.

K sreči je imel razumevanje za hud udarec v njenem življenju tudi njen delodajalec, tako da je lahko sina dolgo spremljala na zdravljenju, odkar pa dela tako velike korake k vnovični ozdravitvi, pa ima polovični delovni čas: »Takrat skrb zanj prevzame Stane, za kar sem mu neizmerno hvaležna.« Pred štirinajstimi dnevi so lahko bolniško posteljo že zamenjali z navadno. Marsikateri zdravnik morda ne bi povedal na glas, a pri sebi bi si mislil, da je Dejanov primer majhen čudež. Ukrivljeni členki na rokah z vsakodnevnim masiranjem počasi, a vztrajno izginjajo. In naslednji cilj je, da vrne invalidski voziček v Sočo. »In to bom tudi storil,« je dejal Dejan. Njegove besede so še nerazločne, a tudi to se bo popravilo.

Cilji pri dvajsetih

Mladeniču, ki je včeraj praznoval natančno dvajset let, ne zmanjka ciljev. Ne samo da želi okrevati, želi tudi dokončati srednjo šolo. Zato so v zadnjih dneh uvedli učne urice. Mama Olga je ponosna: »Najprej sva se začela učiti črke. Pri teh stvareh sem nekoliko popustljiva, a je bil zato Stane veliko bolj odločen. Zdaj smo tako daleč, da nam niti matematika ne dela prevelikih težav. Tudi spomin se mu je že povrnil.« V prihodnjih dneh bo stekel pogovor, ali in kako bi se lahko vrnil v šolo, da bi dokončal četrti letnik mariborske gradbene šole. Tempo, s katerim okreva in iz dneva v dan osvaja nove stvari, starše sili v nove in nove projekte.

Denarja tako kot v domala nobeni slovenski hiši ni v izobilju, še posebno če je treba veliko odšteti za njegovo zdravljenje. Država ne podpira zdravljenja na domu, tako tudi ne krije stroškov fizioterapevtke, ki z njim dela večkrat na teden. Doslej je bila brez posluha tudi zavarovalnica, ki ni hotela izplačati odškodnine, češ da zdravljenje še ni končano. A Dejanovi bi denar še kako nujno potrebovali. Naslednji projekt družine je, da se preseli v pritličje, kjer je pred leti živel Olgin oče. Toda prej bo treba v dotrajani hiši še marsikaj postoriti. Stanetu, ki se je pred časom upokojil, ne zmanjka ne volje ne idej. Dodobra je že preuredil spodnje prostore in po tihem so upali, da se bodo do jeseni preselili. Na zavarovalnici so imeli tudi obljubljeno, da jim bodo izplačali predujem, a se stvar še ni premaknila z mrtve točke.

Zato so se Dejanovi prijatelji iz osnovne šole spomnili, da bi priredili dobrodelni koncert. Mama in Dejan sta bila navdušena. Obiski prijateljev so postajali iz tedna v teden pogostejši in mladenič je obljubil, da bo prvo septembrsko soboto tudi sam stopil na oder. »Ne bom pel, a vsem bi se rad zahvalil,« je dejal. In pokazal, kako pomembno je verjeti vase, četudi že kdo ne verjame več.