Da bolniki gledamo zdravnike z mešanico strahospoštovanja, ponižnosti in popolnega zaupanja, je razumljivo: v rokah imajo naše zdravje oziroma bolezen, tako rekoč odločajo o našem življenju in smrti.
Nanje sem začel drugače gledati, odkar sem prišel na Slovenske novice. Najbolj znana žrtev zdravniške zmote je bil Bor Nekrep, pred kratkim ste spoštovani bralke in bralci zbirali denar za terapije deklici, ki je možganske poškodbe dobila ob porodu. Porodničarji so se za carski rez odločili veliko prepozno. Zdravniki krivdo kot po tekočem traku zavračajo, poosebljenje njihove arogance in vzvišenosti pa je bila nekdanja predsednica zdravniške zbornice Gordana Živčec Kalan (mimogrede, pozneje je bila obsojena zaradi zlorabe položaja, trenutno pa jo za okrog 100 tisočakov toži izolski zdravstveni dom).
Minuli ponedeljek smo objavili zgodbo o malem Reneju, ki so mu v tujini rešili nogico. Spet po zaslugi dobrih ljudi iz vse Slovenije, ki ste pomagali zbrati denar za operacijo. Pri nas bi mu jo odrezali.
Seveda tudi sam obiskujem zdravnike. Najbližje domu mi je bil nekdaj Saša Baričevič. Ko je v Novicah izšel moj pogovor s Stanislavom Megličem, žrtvijo bulmastifov, ki sta jih imela Zora Roter in Baričevič, me je slednji poklical: »V ponedeljek se zglasite po kartoteko. Niste več naš pacient.«
To ni edina slaba izkušnja, ki jo imam z zdravniki, še več jih imajo moji bližnji. Še najmanj je to – kar mi tudi nikoli ne bo jasno –, zakaj moramo praviloma v čakalnici ždeti tri ure, pred nami pa sta samo dva naročena?!
Jaz sem zdravnike že zdavnaj demistificiral in jih gledam kot vse druge poklice, eni so poslanstvu predani mojstri, drugi povprečneži in tretji šalabajzerji. Ampak najprej morajo demistificirati sami sebe.
Motiti se je človeško, a naj napake vsaj priznajo. Vodstvo UKC Ljubljana pa še kar vztraja v foteljčkih tudi po primeru Radan, ta se je, vse kaže, šele imel za boga. In o plačah: zakaj ne omenjajo dodatkov in privat biznisov? In naj se ne primerjajo z Nemci in Švicarji. Živijo v Sloveniji s 120.000 brezposelnimi, kjer se desettisoči prebijajo skozi mesec z manj kot jurjem. Zdravniki morajo najprej demistificirati sami sebe.
