Zdravnik, ki je Prešernu 
trikrat vodo izpustil

KRANJ – Pred 135 leti je umrl ranocelnik in porodničar Tomaž Pirc, ki je bil tudi prijatelj in zdravnik Franceta Prešerna, ko je bil ta na smrt bolan. In čeprav je minilo že debelo stoletje od Pirčeve smrti, po Tržiču še dandanes krožijo anekdote, ki pripovedujejo o markantnem, duhovitem, poštenem in veščem okrajnem zdravniku. Te so že pred desetletji, ko je kot mlad zdravnik v Tržiču dobil prvo službo, prišle na uho tudi Kranjčanu Juriju Kurillu. »Takratni vodja tržiškega muzeja prof. Jože Rakovec mi je pripovedoval o ranocelniku Tomažu Pircu, hkrati pa mi je pokazal nekaj materiala, ki so ga hranili v muzeju. Med drugim tudi listič, napisan s kirurgovo roko v nemški gotici. Na njem je bil opis govorice cvetic. Na lističu je zapisanih dvajset rastlin in njihova povezava s človeškimi čustvi. To izvira z Orienta, kjer so kavalirji dekletom čustva, želje, prošnje in tudi pritožbe izrazili z rožami. Začudilo me je, da je bil ranocelnik Pirc, na videz precej trde sorte in z besedami zelo neposreden človek, hkrati tako nežen,« je Jurij Kurillo opisal zametek raziskovanja Pirčevega življenja, o katerem je za revijo Proteus napisal nekaj člankov, pozneje je pripravil še razstavo, zdaj pa o slavnem ranocelniku izdal še knjigo, v katero je na vsem razumljiv način nanizal precej manj znanih zgodovinsko medicinskih podatkov.

Brivec je bil tudi kirurg

V knjižici, ki jo je izdal Tržiški muzej, Jurij Kurillo ne opisuje zgolj Pirčevega življenja, temveč se osredotoča še na tedanje poglede na zdravljenje. »V preteklosti je bilo rezanje posel brivca in tako so bili nekateri brivci hkrati tudi nekakšni kirurgi – skrbeli so za zobe, rane, celo zlome ali so opravili določene operacije. Nato pa je proti koncu 18. stoletja oblast ob razsvetljenstvu sprevidela, da je treba poskrbeti za ustrezno izobrazbo in začele so nastajati mediko-kirurške šole. Ena prvih na tukajšnjem ozemlju je bila ustanovljena leta 1782 v Ljubljani,« pojasni Jurij Kurillo.

V tistih časih, nadaljuje sogovornik, beseda ranocelnik ni bila slabšalna: »Mnogi od teh zdravstvenih delavcev z ustrezno srednjo izobrazbo so namreč bili – pač glede na stanje takratne medicine – v svojem času zelo pomembni svetovalci ljudem, ki so jih pestile, tako kot tudi danes, neštete težave z zdravjem, pa si niso mogli privoščiti zdravljenja pri univerzitetno izobraženih zdravnikih. Tako se je tudi Tomaž Pirc leta 1836 izučil za ranocelnika in porodničarja. Najprej je do leta 1858 služboval v Kranju, kjer so tedaj razsajale kužne bolezni – črne koze, kolera. Med epidemijo kolere je delal tudi v Železnikih.«

Laž v Novicah je postala resnica

No, v Kranju je Pirc spoznal tudi Franceta Prešerna, se z njim spoprijateljil in ga brezplačno zdravil. Proti koncu pesnikovega življenja mu je Pirc trikrat »vodo izpustil, po en škaf vode je šlo od njega«. In ko so o tem 10. januarja 1849 pisale Bleiweisove Novice, se je France Prešeren na zapis pritožil, zato je časnik pozneje objavil tak popravek: »Gospod Dr. Prešerin nam je na znanje dal, da ni res, kar je uni dan Novičar zastran njegove bolezni govoril in de njegova bolezen ni huda, kar se očitno vidi iz tega da g. dohtar sam Novice bere. Z velikim veseljem tedaj prekličemo Novičarjevo laž.« Kot vemo, se je ta laž že slab mesec pozneje spremenila v resnico...