LJUBLJANA, TRBOVLJE – Iz Sevnice sta se v pravem nalivu, brez vsakršnega oklevanja napotili v Ljubljano. To je bil siv in mračen dan. Morali sta skozi dolg drevored. Na koncu tega meglenega predora se je pojavila psihiatrična klinika. Na Studencu.
Poznajo se že od rane mladosti in šolskih dni, že 15 let. Njeni najboljši prijateljici sta. Ko sta jo zagledali, sta ji Klavdija Šibilja in Maja Tašker stekli v objem. V katerem je bilo čutiti vse tiste najlepše trenutke, ki so jih kdaj doživele skupaj. Dekleta bi se sicer veliko raje srečale kje drugje, na kakšnem drugem in bolj srečnem mestu, a kaj, ko se je 29-letna Romana Strah v teh dneh znašla sredi nepremostljivega in previsokega zidu, živeti ali umreti, dileme, ki jo uspejo ublažiti šele konjska pomirjevala.
Izgubila zavest
»Tu sem že od prejšnje srede,« je spregovorila – v počasnejšem ritmu. »Tablete mi devajo,« je razjasnila sicer krepka Trboveljčanka. V sprejemnem oddelku, ta je namenjen vsem tistim bolnikom, ki zaradi svojega psihičnega stanja, bolezni ali ogrožajočega vedenja potrebujejo takojšnjo psihiatrično pomoč, je Romana deležna peklenske, a odrešilne terapije.
»Res, nikoli si nisem mislila, da bom morala kdaj takole tavati po takih ustanovah,« je zavzdihnila. Njeni gibi so bili upočasnjeni, za njo sta bila že jutranji in opoldanski odmerek zdravil.
Prijateljici sta jo le nemo opazovali in se nekje pri sebi jezili, le zakaj, za vraga, se je moralo to zgoditi?!
»Lahko rečem, da sta to moji najboljši prijateljici!« ju je Romana pohvalila.
»Vmes so se naše poti sicer za nekaj časa razšle,« se je Klavdija čutila dolžno povedati, Romana pa se je spomnila, »oh, kolikokrat smo šle ven, kaj popit – in žuraaaat!«
Vse to se je zgodilo, še preden je Romano začela tako močno boleti glava. Še prej se je v Zagorju izučila za nižjo gospodinjsko pomočnico, življenjska pot pa jo je potem vodila v Šolski center Novo mesto. »Šla sem za bolničarko.« A šolanja ni zaključila. Ob tem podatku se je Romana le prisrčno nasmehnila, je že vedela, zakaj. Po opravljeni večerni šoli v Trbovljah je pred petimi leti opravila še pripravništvo v tamkajšnjem domu za ostarele in nadaljevala kot negovalka. »Žal pa še nimam narejenega strokovnega izpita ...« se je za hip zamislila, dekle, ki bi bila najraje – medicinska sestra. Prijateljicam je v tistem obljubila, da nikakor ne misli vreči puške v koruzo!
Nazadnje je bila Romana brezposelna
Vmes pa jo je začela, kot rečeno, vse bolj boleti njena glava. Prvega novembra lani je izgubila zavest. »Ravno smo obedovali, Romana je šla na stranišče,« smo izvedeli od njene mame Bojane. Čudno se ji je zdelo, da je k mizi ni tako dolgo. »Čakam in čakam, ni je bilo ven. Odprem vrata, Romana pa na tleh!« Pritekel je še brat Goran, moral je priti tudi rešilec.
Tri dni je morala potem preživeti v trboveljski bolnišnici. Tedaj so zdravniki, kot nam je razodela njena mati, zaznali še neko bulo pri levem ušesu njene Romane. »Zaznali so že, žal pa niso ukrepali! Ko bi ji tedaj vsaj pregledali tudi glavo?!« se je hudovala Bojana.
Boleče uho
»Rekli so mi, da ni nič hujšega, da je glava v redu,« pa se je spominjala Romana.
Odtlej je obiskovala trboveljski zdravstveni dom.
»Uho me je začelo boleti, mislila sem, da je ta bula v povezavi z ušesom, ki me je bolelo pa bolelo in bolelo!« Kot nam je opisovala, je z mamo k lečeči zdravnici hodila vsak teden in celo še večkrat, ta pa je očitno ni jemala resno. »'Ti si to kar malo zmasiraj pa bo bolje,' mi je govorila. Na list mi je napisala, katero mazilo naj si kupim,» je pripovedovala Romana, ki pa se je počutila vse slabše in slabše. (Vmes, kot da mera še ne bi bila povsem polna, so jo za božič napadli še žolčni kamni.) Glava jo je že tako hudo bolela, da preprosto ni zmogla več. Bolj ali manj je ležala. »Zdravnica pa je menila, da imam previsok pritisk, za kar sem dobila tudi tablete.« Ki pa ji niso prav nič pomagale. »Ali pa da naj se izognem prepihu oziroma vzamem lekadol ali dva?!«
»Še več,« je vidno utrujena nadaljevala Romana. »Moja zdravnica mi je želela neprestano dopovedovati, češ da simuliram in da se izogibam delu.«
Očitno ji ni verjela niti tega, da se je za nameček začel vratolomno slabšati še Romanin vid. »Vidim samo še megleno ... pa čeprav imam nataknjena tudi očala.« Bila je že tako opešana, da se sama ni mogla več urejati, kaj šele preoblačiti, to je bila odtlej skrb njene mame. Vseeno je dobila napotnico za okulista specialista, ki pa bi bil na vrsti šele 14. maja. Mami Bojani je takrat prekipelo: »Čim prej jo dajte k okulistu, saj bo reva še oslepela!«
Ne njena, pač pa dežurna zdravnica je bila tista, ki jo je slednjič le napotila k okulistu Urošu Prelestniku, ta pa je ukrepal še isti dan in jo naročil na Očesno kliniko v Ljubljano. Sprva so pomislili, da ima vneto živčevje, in jo takoj predali v roke sosednje nevrološke klinike. Tam so takoj opravili pregled njene glave, opravili tomografijo, magnetno resonanco in vse drugo ter takoj ugotovili, da ima Romana – tumor.
»Da se ji je rak že zažrl v lobanjsko kost,« je komajda izdavila Bojana.
Čakajoč na vrnitev |
Zdravniki so sklenili, da se mora Romana čim prej zdraviti. In to resno!
Odtlej svojega domačega doma ni več videla. Ta novica jo je povsem strla, normalno, prav vsakemu bi se zmešalo! Sploh če bi prehodil takšno pot, kakršno je morala v zadnjem obdobju Romana. Želela se je ubiti, umreti, v njeno telo se je naselil strah, strah pred smrtjo.
»Jaz pa bi tako rada živela,« še zdaleč ni obupala. »Rada bi se preselila nazaj v Novo mesto, rada bi imela otroke, rada bi srečno živela in se pozdravila in šla čim prej stran od tod!« Ko je dejala, da si ne želi prehitro umreti, sta jo prijateljici še enkrat več objeli.
Čas obiskov se je iztekal. Morali smo se posloviti od uboge Romane, premlade za umreti, ki si je želela zgolj, da bi jo nekdo slišal in jo končno razumel.
