HRUŠICA – Italijani se hvalijo z Valentinom Rossijem z vzdevkom The Doctor – Doktor, ki si ga je pridobil z umetnijami na zverini z dvema kolesoma, ki jo je krotil po motociklističnih preizkušnjah najvišjega razreda. Seveda pa simpatični Italijan zagotovo še danes ne ve, kako je v notranjosti popleskana medicinska fakulteta v Rimu. V nasprotju s sosedi imamo na sončni strani Alp na motociklu čisto pravo zdravnico z diplomo ljubljanske medicinske fakultete. Pred nekaj meseci je doživela hudo nesrečo, ki bi bila brez ustrezne zaščite zanjo zagotovo usodna. Ines Pezić pa ne samo da je okrevala, tudi vrnila se bo na tekmovanja.
Motor in Andrej sta ostala
Prvi motocikel, ki si ga je doktorica Ines Pezić, takrat še študentka medicine, kupila, je bila cestna yamaha yzfR6, ki je imela, kako primerno, nalepko The Doctor, zaščitni znak Valentina Rossija. »Sošolci, ki niso imeli pojma o Rossiju in motociklizmu, so rekli, kako je dobro, da sem si dala na motocikel to nalepko, ker bom zdravnica,« se v smehu spominja naša dirkaška zdravnica Ines, ki domuje v vasi najbolj znanega slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja na Hrušici: »Motorji so bili moja ljubezen na prvi pogled, a domači niso imeli razumevanja za moja čustva, na drugi strani pa ni bilo niti finančnih zmožnosti. Med študijem sem spoznala Andreja, ki mi je s suzukijem gsXr600 prvič pokazal, kako se švigne skozi ovinek. Že po tretjem polaganju motocikla na cesti od Logatca proti Idriji, kjer so res lepi zavoji, sem se dokončno zaljubila v ta posebni občutek. In tudi Andrej je ostal. Danes je moj fant in glavni mehanik.«
Naslednji dan, bilo je leta 2006, si je Pezićeva poiskala službo ob študiju medicine. Ne le ene! Bila je čistilka, natakarica, promotorka in še marsikaj drugega. Vsak prislužen kovanec je romal v hranilnik za motocikel, predvsem pa za izpit. Dopolnila je 21 let, opravila vse potrebno za dovoljenje za vožnjo motocikla najvišje kategorije, potem pa si je kupila v uvodu omenjeno yamaho. Motocikel ji je bil strašno všeč, toliko, da se je na poti na fakulteto na pol poti obrnila proti morju in šla iskat prave zavoje: »Kot da bi se v meni prebudili geni mojega starega očeta Ivana, ki je bil strasten motorist. Kmalu sem se odpravila do Novega Marofa blizu Varaždina, kjer je manjše dirkališče. Takrat sem začutila motociklizem do zadnjega oktana.«
Pri predstavniku španskih čelad MT, Servisu Nahtigal v Kranju, so povedali, da so s prvo možno paketno dostavo poslali čelado doktorice Pezić v Cartageno v Španijo: »Menim, da bodo Španci iz vseh podatkov, ki jim jih bomo poslali o nesreči, in iz same čelade, na kateri so dobro vidne sledi padca in udarcev, pridobili precej informacij za nadaljnji razvoj zaščite motociklistov,« je povedal Rok Nahtigal in nato slišal našo letečo doktorico Ines, ki je povzela: »Z mojim motociklom sem se po žensko pogovorila v garaži in odločila sva se, da greva v letu 2014 nazaj na dirkališča. Čeprav je bil padec res grd in bi se lahko končal precej slabše, kot se je, pa še več mesecev sva morala pavzirati, se ne kaniva predati. Tisti, ki vozijo motocikle, naju bodo razumeli.« |
Čelada jo je rešila
Doktorica Pezić je začela resneje trenirati motociklistične dirkaške veščine. »V primerjavi z drugimi sem bila zelo hitra, a za večja dirkališča bi bilo treba vložiti veliko sredstev za obnovo motocikla, ki je bil star enajst let. Raje sem kupila hondo cbr600RR, ki je bila sicer rabljena, a smo jo lahko izboljšali. Še v istem mesecu sem šla na Madžarsko na dirkališče Panonniaring, kjer sem na treningu sicer padla, potem pa na tekmi, ker motocikel ni bil poškodovan, osvojila tretje mesto. Moja športna pot, predvsem ker sem s tem presenetila najbolj sebe, je bila začrtana.«
Nastopi na enodnevnih dirkah so se vrstili, prav tako visoka mesta. Izbrana je bila za MotoSvetovo motoristko leta in odločila se je, da bo leta 2011 nastopila na evropskem pokalu Jura racing, ki zajema deset dirkaških preizkušenj. »Med ženskami sem bila skupno tretja, absolutno, skupaj z moškimi kolegi, pa med prvimi tridesetimi.« Prestopila je v Pokal Alpe-Adria, ki je pod okriljem svetovne motociklistične zveze FIM, a je bila njena honda prestara za prvenstvena pravila. S fantom in sponzorji sta napraskala toliko sredstev, da se je preselila nazaj na yamaho, ki je bila stara le dva meseca in z nabritimi kubiki, željnimi dirkanja. Z yamaho se nista spoprijateljili, motocikel je imel obilo tehničnih težav: »Skoraj sem ga zapeljala v jarek, tako sem bila jezna nanj. Ko so se odpravile tehnične hibe, sva se ujela in postavila slovenski ženski rekord na dirkališču Pannoniaring. Naslednji teden sem se na dirkališču na Grobniku dobesedno razsula, kot se temu reče po motoristično.«
Ob izhodu iz dirkačem znanega Zagrebškega zavoja je začelo yamaho zanašati, krmilo se je od ene do druge skrajne točke začelo nekontrolirano premikati. Pri precej spodobni hitrosti precej preko sto kilometrov na uro je doktorica Pezić zletela čez krmilo: »No, vsaj tako so mi povedali, saj se nesreče ne spominjam. Naslednja stvar, ki se je spominjam po vstopu v Zagrebški zavoj, je postelja v reški bolnišnici.« Imela je zlome podlahti, premike hrbtnih vretenc in zlom dveh vratnih vretenc. Seveda pozna doktorica Ines za vse te poškodbe latinske strokovne nazive. »Dolgotrajno okrevanje sem končala šele pred dnevi in se odpravila do predstavnika zaščitnih čelad MT v Kranj. Izdelek mojstrov iz Španije mi je rešil življenje. Brez prave zaščite glave bi bila takoj mrtva.«
